izpis_h1_title_alt

Ideološka vloga Srbske pravoslavne Cerkve v SFR Jugoslaviji v 80. letih 20. stoletja : doktorska disertacija
ID Kaninska, Maja (Author), ID Dolenc, Bogdan (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window

.pdfPDF - Presentation file, Download (2,71 MB)
MD5: B0CAE5DA012A0883C8482B6595D4DC3D

Abstract
Srbska pravoslavna Cerkev (SPC) je po nastanku druge Jugoslavije leta 1945 doživljala velike statusne spremembe. V novi komunistični državi je bila skupaj s Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi porinjena na družbeno obrobje. V 80. letih 20. stoletja se je ta položaj začel spreminjati zaradi političnih premikov in zaradi drugačnega odnosa religije do javne sfere. Disertacija umešča SPC v povojne politične razmere, ki jih označuje razvoj od zatiranja vere preko dialoga do strpnega sobivanja in sodelovanja. Osredotoča se na obdobje od smrti predsednika Josipa Broza Tita (1980) do smrti srbskega patriarha Germana (1991) oziroma do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške (1991). V tem kriznem desetletju postopne dezintegracije Jugoslavije postane SPC izrazito nacionalno in politično angažirana. V srbski družbi se začne proces desekularizacije. Politična in gospodarska kriza izzove mednacionalne napetosti in nacionalistične težnje, ki se zaostrijo ob problematiki srbske manjšine na Kosovu. Uradno vrnitev SPC na javno prizorišče pomeni leto 1982 in njen Apel za zaščito srbskega prebivalstva in njegovih svetinj na Kosovu in Metohiji, ki ga je podpisalo enaindvajset najuglednejših srbskih teologov iz vrst menihov-duhovnikov. Apel so naslovili na najvišje državne in cerkvene organe Jugoslavije in Srbije. Njegov namen je bil zagotoviti nujno potrebno zaščito duhovnega in biološkega obstoja srbskega prebivalstva na Kosovu in Metohiji. S tem je usoda Kosova kot »zibelke srbskega naroda« in »svete zemlje« prišla v ospredje zanimanja teologov, politikov in javnosti. Oživela sta tudi »kosovski mit« in »kosovska zaveza«, na katerih sloni ideja Srbov kot »nebeškega« in »izvoljenega naroda«, ki se navdihuje predvsem ob liku svetega Sava, ustanovitelja SPC v začetku 13. stoletja. Iz te ideje je zrastel specifičen srbski »evangeljski« ali »svetosavski nacionalizem« in tradicionalizem, ki je bil usmerjen izrazito protizahodno, protikatoliško in protiekumensko. Idejno sta ga utemeljila episkop Nikolaj Velimirović in njegov učenec menih Justin Popović. Oba sta odločilno vplivala na svoje duhovne učence, teologe-menihe v zadnjih desetletjih stoletja, ki so uveljavili novo nacionalno in religijsko ideologijo med verniki in državljani. Vrnitev k tradiciji, k zgodovinskim temam, k svetemu Savu in h kosovski bitki je krepila samozavest srbskega pravoslavja v odnosu do komunistične države in oblikovala novo narodno-duhovno identiteto. Posledica tega je bilo tudi odklanjanje in dokončna ukinitev Zveze društev pravoslavnih duhovnikov v SFRJ (1990) s strani vodstva SPC; po sodbi episkopov so se duhovniki preveč podrejali državni politiki. Disertacija obravnava nastajanje novega politično-ideološkega obrazca SPC v odnosu do družbe in politike. Ta obrazec je zahteval intenzivno poseganje v aktualna politična dogajanja (to smer so zagovarjali mlajši teologi-menihi) za razliko od politično bolj zadržanega patriarha Germana. SPC je v 80. letih prevzela vlogo ključnega dejavnika pri političnih spremembah, zaradi česar je srbsko pravoslavje postalo neke vrste versko-politična ideologija, s katero se je identificirala večina vernikov in državljanov. Šlo je za dvosmerni proces: religija se je preoblikovala v ideologijo, ideologija pa v religijo. Usoda Kosova in Metohije je postala glavna tema v medijih po vsej Jugoslaviji in je zaposlovala tako SPC kot politike in intelektualno elito. Iz krogov inteligence so prihajale zahteve po še močnejšem političnem angažiranju SPC. Javnim nastopom in izjavam predstavnikov SPC so se pridruževali člani Društva književnikov Srbije, za njimi pa tudi članov Srbske akademije znanosti in umetnosti. Vsa ta dogajanja je spremljala uradna cerkvena revija SPC Pravoslavlje, katere zasnova se je temeljito spreminjala v skladu s cerkveno politiko v 80. letih. V disertaciji je prikazana tudi zgodovina odnosov med SPC in Katoliško cerkvijo: najprej konfliktno obdobje v prvi Jugoslaviji, ki ga zaznamuje »konkordatska kriza«, potem pa obdobje previdnega navezovanja ekumenskih odnosov s Katoliško cerkvijo znotraj Jugoslavije in tudi mednarodno. Dialoška in ekumenska odprtost je odlikovala zlasti dolgoletno plodno delovanje patriarha Germana (1958-1990), na katoliški strani pa ekumensko in pastoralno delovanje beograjskega nadškofa Franca Perka.

Language:Slovenian
Keywords:Srbska pravoslavna cerkev, ideologija, marksizem, religija, dialog, Kosovo, kosovski mit, svetosavlje, Rimskokatoliška cerkev, ekumenizem, narod, nacionalizem, etnocentrizem
Work type:Doctoral dissertation
Typology:2.08 - Doctoral Dissertation
Organization:TEOF - Theological Faculty
Place of publishing:Ljubljana
Publisher:[M. Kaninska]
Year:2024
Number of pages:X, 296 str
PID:20.500.12556/RUL-161156-db812e80-6410-c459-a37a-889885adb4fe This link opens in a new window
UDC:271.222(497.11)"19"(043.3)
COBISS.SI-ID:206753027 This link opens in a new window
Publication date in RUL:07.09.2024
Views:32
Downloads:46
Metadata:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:Ideological role of the Serbian Orthodox Church in the Socialist Federative Republic of Yugoslavia during the 1980s of the XX. century
Abstract:
The Serbian Orthodox Church (SPC) experienced major status changes after the creation of the second Yugoslavia in 1945. In the new communist state, along with the Catholic Church and other religious communities, it was pushed to the fringes of society. In the 1980s, the position of the SPC began to change due to political shifts and a different attitude of religion to the public sphere. The dissertation places the SPC in the post-war political situation characterized by the development from the suppression of religion through dialogue to a tolerant coexistence and cooperation. It focuses on the period from the death of President Josip Broz Tito (1980) to the death of Serbian Patriarch German (1991), or to the independence of Slovenia and Croatia (1991). In this crisis decade of the gradual disintegration of Yugoslavia, the SPC becomes distinctly nationally and politically engaged. The process of desecularization began in the Serbian society. The political and economic crisis provokes inter-ethnic tensions and nationalistic tendencies, further exacerbated by the issue of the Serbian minority in Kosovo. The year 1982 marks the official return of the SPC to the public sphere and its Appeal for the Protection of the Serbian Population and its Holy Sites in Kosovo and Metohija, signed by twenty-one monks and nuns, as well as by the most prominent Serbian theologians from clerical and monastic ranks. The Appeal was addressed to the highest state and church authorities of Yugoslavia and Serbia. Its purpose was to ensure the necessary protection of the spiritual and biological existence of the Serbian population in Kosovo and Metohija. With this, the fate of Kosovo as the »cradle of the Serbian nation" and »holy land" came to the forefront of the interest of theologians, politicians and the general public. The »Kosovo myth« and the »Kosovo covenant« have also been revived, on which rests the idea of the Serbs as a »heavenly« and »chosen nation«, inspired predominantly by the figure of Saint Sava, the founder of the SPC. A specific Serbian »Evangelical« or »Saintsavian nationalism« and traditionalism arose out of this idea, one clearly anti-Western, anti-Catholic and anti-ecumenical. It was conceptually founded by Bishop Nikolaj Velimirović and his disciple, the monk Justin Popović. Both had a decisive influence on their spiritual disciples, theologian-monks in the last decades of the century, who continued to establish a new national and religious ideology among believers and citizens. The return to tradition, to historical themes, to Saint Sava and to the Battle of Kosovo strengthened the self-confidence of Serbian Orthodoxy in relation to the communist state, thereby forming a new national-spiritual identity. This eventually resulted in the rejection and final abolition of the Union of Associations of Orthodox Priests in SFRY (1990) by the leadership of the SPC; according to the judgment of the bishops, priests submitted themselves too much to state politics. The dissertation engages with the creation of a new political-ideological form of the SPC in relation to society and politics, one that required intensive interventions in political events (the direction advocated by the younger theologian-monks), unlike the politically restrained Patriarch German. In the 1980s, the SPC assumed a crucial role in political developments, making Serbian Orthodoxy into a form of religious-political ideology the most believers and citizens identified with. It was a two-way process: religion transformed into ideology, and ideology into religion. The fate of Kosovo and Metohija became a major media topic throughout Yugoslavia, one that the SPC, as well as the politicians and the intellectual elite were engaged with. Demands for an even stronger political engagement of the SPC came from the circles of the intelligentsia. The public appearances and statements of the SPC representatives were joined by the members of the Association of Writers of Serbia, followed also by members of the Serbian Academy of Sciences and Arts. These developments were covered by the official magazine of SPC Pravoslavlje, the concept of which was fundamentally altered in accordance with politics of the church in the 1980s. The dissertation will also present the history of relations between the SPC and the Catholic Church: first, the conflict period in the first Yugoslavia, marked by the »concordat crisis«, followed by the period of a careful establishment of ecumenical relations with the Catholic Church within Yugoslavia, as well as internationally. Dialogic and ecumenical openness was particularly distinguished by the long fruitful activity of the Orthodox Patriarch German (1958-1990) and by the ecumenical and pastoral endeavours of the Belgrade Catholic Archbishop Franc Perko (1987-2001).

Keywords:Serbian Orthodox Church, ideology, Marxism, religion, dialogue, Kosovo, Kosovo myth, saintsavism, Roman Catholic Church, ecumenism, nation, nationalism, ethnocentrism

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back