izpis_h1_title_alt

​Izražanje PD-1 in PD-L1 na neoplastičnih in reaktivnih limfocitih v bezgavkah bolnikov z difuznim velikoceličnim limfomom B
ID Čas Slak, Teja (Author), ID Kloboves Prevodnik, Veronika (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window

.pdfPDF - Presentation file, Download (4,14 MB)
MD5: 24A10B5C59222024241D74311D22D795
.pdfPDF - Appendix, Download (1,03 MB)
MD5: DF394D8B1AB1BE73F06D0D5D70535548

Abstract
Uvod: Difuzni velikocelični limfom B, brez drugih oznak (DVCLB, BDO), je najpogostejši tip zrelega limfoma B. Zaradi heterogene genetske slike predstavlja terapevtski izziv. Približno 35% primerov DVCLB, BDO, se ne odziva na standardno zdravljenje, kar vodi v ponovitev ali neodzivnost bolezni na zdravljenje in posledično smrtnost. V zadnjih letih so se pojavile nove terapije, zlasti imunoterapije, ki ponujajo potencialne rešitve za bolnike z DVCLB, BDO, zlasti tiste z neodzivno boleznijo na zdravljenje ali recidivno boleznijo. Vključitev imunoterapije, preko imunskih stikal PD-1/PD-L1, v standardne protokole zdravljenja DVCLB, BDO je še vedno negotova. Pri DVCLB, BDO so opazili povišane ravni izražanja PD-1 in PD-L1, ki vplivajo na delovanje imunskih celic in rast tumorja, podatki o njunem napovednem pomenu pa si nasprotujejo. Namen: Zdravljenje z blokado imunskih stikal PD-1 in PD-L1 postaja vse pogostejše pri zdravljenju različnih neoplazem. Veliko obetajo tudi pri zdravljenju limfomov, kjer pa je velik primanjkljaj podatkov o izražanju PD-1 in PD-L1 na limfomskih celicah (LC) in imunskih celicah v tumorskem mikrookolju (ang. tumor-immune cells, TIC). V naši raziskavi smo preučili izražanje PD-1 in PD-L1 na LC, in drugih TIC (reaktivnih limfocitih, makrofagih, monocitih in celicah NK) ter preverili ali lahko to vpliva na potek bolezni. Materiali in metode: V raziskavo smo vključili bolnike s primarnim DVCLB, BDO, ki so se zdravili na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OIL) med februarjem 2004 in avgustom 2022. Bolniki so bili starejši od 18 let, bili so negativni za virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) in Epsten-Barr virus. Bolniki so bili zdravljeni s standardno imunokemoterapijo, ob morebitnem ostanku bolezni še z radioterapijo. Klinično-patološke značilnosti smo pridobili iz bolnišničnega informacijskega sistema. Raziskavo smo razdelili na dva dela retrospektivni in prospektivni del. V retrospektivni del so bili vključeni vzorci 283 bolnikov z diagnozo DVCLB, BDO (podtipa B-celičnega profila germinalnega centra (GCB) in podtipa aktivirani B-celični profil (ABC)), ki so imeli biopsijo bezgavke in histološki pregled zaradi suma na limfom. Iz arhiva smo pridobili histološke preparate pobarvane s hematoksilinom in eozinom ter imunohistokemične (IHK) preparate potrebne za postavitev diagnoze. Iz tkivnih blokov smo pripravili tkivne mikromreže, ki smo jih nato pobarvali z dvojnim barvanjem PD-1/PAX5 ter PD-L1/PAX5. Z rjavim kromogenom smo označili PD-1 ali PD-L1, medtem ko smo z rdečim kromogenom prikazali PAX5. Klinične značilnosti ter izražanje PD-1 in PD-L1 na LC in TIC smo povezali s preživetjem brez napredovanja (PBN) in celotnim preživetjem (CP). V prospektivni del raziskave smo vključili 34 bolnikov od katerih smo v pregled dobili biopsijo bezgavke zaradi suma na limfom. Tkivo smo fiksirali in vklopili v parafin, nato pa smo izvedli standardna IHK barvanja potrebna za postavitev diagnoze ter odrezali še dve dodatni tkivni rezini, ki smo ju uporabili za dvojno barvanje PD-1/PAX5 in PD-L1/PAX5. Pri sprejemu biopsije bezgavke smo odvzeli še majhen košček tkiva v celični medij. Tega smo dezintegrirali in pripravili celično suspenzijo. To smo uporabili za pretočno citometrične (PC) meritve in za pripravo celičnega bloka. Za proučevanje izražanja PD-1 in PD-L1 na TIC in LC smo uporabili 3 ločene panele protiteles, kjer smo proučevali limfomske celice, limfocite B, limfocite T, NK celice, monocite in makrofage. Rezultati: Analiza retrospektivnih rezultatov izražanja PD-1 in PD-L1 na LC in TIC je razkrila, da je bil PD-1 izražen na TIC v 38,4 %, na LC pa v 8,8 % primerov, PD-L1 pa na TIC v 46,8 %, na LC pa v 6,5 % primerov. PD-L1 je pogosteje izražen na LC pri bolnikih z ABC podtipom. Opazili smo tudi, da imajo bolniki brez izražanja PD-L1 na LC daljši PBN. Z multivariantno analizo smo dokazali, da IPI indeks in izražanje PD-L1 na LC statistično značilno vplivata na PBN. Pri oceni CP je imela starost bolnikov najpomembnejšo vlogo. Prospektivni del raziskave je bil predvsem metodološki, kjer smo primerjali izražanje PD1 in PD-L1 s PC, IHK na tkivnih blokih in IHK na celičnih blokih. Pretočna citometrična analiza je pokazala prevlado limfocitov T, na katerih je bilo izražanje PD-1 bilo najvišje, PD-L1 se je najpogosteje izražal na makrofagih in monocitih. Razlik v izražanju med podtipoma ABC in GCB podtipom nismo dokazali. V IHK analizi smo ugotovili, da je bilo izražanje PD-L1 pogostejše pri ABC podtipu. Pri primerjavi rezultatov med IHK na tkivnih in celičnih blokih smo ugotovili zelo dobro do odlično ujemanje med metodami za določanje PD-1 na LC in TIC ter zadovoljivo ujemanje za PD-L1 na TIC. Pri primerjavi rezultatov PC in IHK na tkivnih blokih smo opazili zadovoljivo ujemanje pri določanju PD-1 na TIC in PD-L1 na TIC, pri primerjavi PC z IHK na celičnih blokih pa ujemanje v izražanju PD-L1 na TIC. Zadovoljivo ujemanje rezultatov med vsem tremi metodami je bilo pri določanju PD-1 in PD-L1 na TIC. Zaključek: PD-1 in PD-L1 sta izražena na LC in TIC bolnikov z DVCLB, BDO. Pokazali smo povezavo med izražanjem PD-L1 na LC in krajšim časom PBN, ki je značilno predvsem za ABC podtip DVCLB, BDO. Dvojno IHK barvanje s PAX5 se je izkazalo kot učinkovita metoda za vrednotenje izražanja PD-1 in PD-L1, saj omogoča zanesljivo razlikovanje med LC in TIC. PC metoda se je izkazala za uporabno in natančno, ki nam omogoča še analizo podpopulacij TIC. Pri primerjavi IHK na tkivnih blokih in celičnih blokih smo dobili primerljive rezultate za PD-1 na LC in TIC, za PD-L1 na TIC. Ujemanje smo dokazali tudi v primerjavi PC in IHK tkivnih blokov za PD-1 in PD-L1 na TIC, ter PD-L1 na TIC pri primerjavi PC in IHK na celičnih blokih. Pri primerjavi vseh treh metod hkrati smo zadovoljivo ujemanje dokazali pri določanju PD-1 in PD-L1 na TIC.

Language:Slovenian
Keywords:difuzni velikocelični limfom B, imunohistokemija, pretočna citometrija, PD-1, PD-L1, imunske celice v tumorskem mikrookolju
Work type:Doctoral dissertation
Organization:MF - Faculty of Medicine
Year:2024
PID:20.500.12556/RUL-159688 This link opens in a new window
Publication date in RUL:18.07.2024
Views:31
Downloads:4
Metadata:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:PD-1 and PD-L1 expression on neoplastic and reactive lymphocytes in lymph nodes of diffuse large B-cell lymphoma patients
Abstract:
Introduction: Diffuse large B-cell lymphoma, not otherwise specified (DLBCL, NOS), is the most common type of mature B-cell lymphoma. The heterogeneous genetic profile makes it a therapeutic challenge. Approximately 35% of cases of DLBCL, NOS do not respond to standard treatment, leading to relapse or refractory disease and consequent mortality. In recent years, new therapies, in particular immunotherapies, have emerged that offer potential solutions for patients with DLBCL, NOS, especially those with refractory or relapsed disease. The inclusion of immunotherapy, via PD-1/PD-L1 immune switches, in standard treatment protocols for DLBCL, NOS is still uncertain. Elevated expression levels of PD-1 and PD-L1, which influence immune cell function and tumour growth, have been observed in DLBCL, NOS and data on their prognostic significance are conflicting. Aim: PD-1 and PD-L1 immune switch blockade therapy is becoming increasingly common in the treatment of various neoplasms. There is also great promise in the treatment of lymphomas, where there is a lack of data on the expression of PD-1 and PD-L1 on lymphoma cells (LC) and tumor-immune cells (TIC) in the tumour microenvironment. In our study, we investigated the expression of PD-1 and PD-L1 on LC, and other TIC (reactive lymphocytes, macrophages, monocytes, and NK cells), and examined whether this may influence the disease outcome. Material and methods: We included patients with primary DLBCL,NOS, treated at the Oncology Institute of Ljubljana (OIL) between February 2004 and August 2022. Patients were aged 18 years or older, and were negative for human immunodeficiency virus and Epsten-Baar virus. Patients were treated with standard immunochemotherapy and any residual disease with radiotherapy. Clinicopathological characteristics were obtained from the hospital information system. The study was divided into two parts, a retrospective and a prospective part. The retrospective part included samples from 283 patients diagnosed with DVCLB, BDO (germinal centre B-cell (GCB) subtype and activated B-cell (ABC) subtype) who underwent lymph node biopsy and histological examination for suspected lymphoma. Haematoxylin and eosin-stained histological slides and immunohistochemistry (IHC) slides for diagnosis were obtained from the archive. Tissue microarrays were prepared from the tissue blocks and stained with PD-1/PAX5 and PD-L1/PAX5 double staining. Brown chromogen was used to label PD-1 or PD-L1, while red chromogen was used to label PAX5. Clinical features and PD-1 and PD-L1 expression on LC and TIC were correlated with progression-free survival (PFS) and overall survival (OS). In the prospective part of the study, we included 34 patients from whom we obtained a lymph node biopsy for suspected lymphoma. The tissue was fixed and embedded in paraffin, and then standard IHC stains for diagnosis were performed, and two additional tissue sections were cut and used for double staining of PD-1/PAX5 and PD-L1/PAX5. On collection of the lymph node biopsy, a small piece of tissue was taken into the in house cell collection medium. This was disintegrated and a cell suspension was prepared. This was used for flow cytometric (FC) measurements, and for cell block preparation. To study the expression of PD-1 and PD-L1 on TIC and LC, we used 3 separate antibody panels, where lymphoma cells, B lymphocytes, T lymphocytes, NK cells, monocytes and macrophages were studied. Results: Analysis of retrospective results of PD-1 and PD-L1 expression on LC and TIC revealed that PD-1 was expressed on TIC in 38.4% and on LC in 8.8% of cases, while PD-L1 was expressed on TIC in 46.8% and on LC in 6.5% of cases. PD-L1 is more frequently expressed on LC in patients with ABC subtype. We also observed that patients without PD-L1 expression on the LC had a longer PFS. Multivariate analysis showed that the IPI index and PD-L1 expression on the LC had a statistically significant effect on the PFS. Patient age played the most important role in the assessment of OS. The prospective part of the study was mainly methodological, where we compared PD 1 and PD-L1 detection by FC, IHC on tissue blocks and IHC on cell blocks. FC analysis showed a predominance of T lymphocytes, on which PD-1 expression was highest, and PD-L1 was most frequently expressed on macrophages and monocytes. No differences in expression between the ABC and GCB subtypes were demonstrated. In IHC analysis, we found that PD-L1 expression was more frequent in the ABC subtype. When comparing the results between IHC on tissue and cell blocks, we found good to excenet concordance between the methods for PD-1 on LC and TIC and satisfactory concordance for PD-L1 on TIC. When comparing the results of FC and IHC on tissue blocks, we observed satisfactory concordance for PD-1 on TIC and PD-L1 on TIC. However for results of FC and IHK on cell bloks we found satisfactoru concordance only for PD-L1 expression on TIC. The concordance between the results of all three methods was satisfctory for the determination of PD-1 and PD-L1 on TIC Conclusions: PD-1 and PD-L1 are expressed on the LC and TIC of DLBCL, NOS patients. We have shown an association between PD-L1 expression on the LC and a shorter PFS time, which is mainly characteristic of the ABC subtype of DLBCL, NOS. Double IHC staining with PAX5 has proven to be an effective method for evaluating the expression of PD-1 and PD-L1, as it allows a reliable differentiation between the LC and TIC. The PC method proved to be a useful and accurate method that allows us to further analyse TIC populations and subpopulations. Comparison of IHC on tissue blocks and cell blocks gave comparable results for PD-1 on LC and TIC, and for PD-L1 on TIC. We also demonstrated concordance when comparing FC and IHK on tissue blocks for PD-1 and PD-L1 on TIC, and PD-L1 on TIC when comparing FC and IHK on cell blocks. When comparing all three methods simultaneously, satisfactory concordance was demonstrated for PD-1 and PD-L1 on TIC.

Keywords:diffuse large B-cell lymphoma, immunohistochemistry, flow cytometry, PD-1, PD-L1, tumor-immune cells

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back