Doktorska naloga obravnava problematiko neenakega dostopa do naravnih virov in njegove posledice za trajnostni razvoj. Posebno pozornost posveča študiji primera o rudarjenju zlata v Burkini Faso, zato da bi razumeli, kako in v kakšnem obsegu se korist, pridobljena s črpanjem zlata, uporablja v dobro prebivalstva. Naloga vsebuje teoretični pregled vprašanj o dostopu, lastništvu in še zlasti o vprašanjih trajnostne rabe virov/trajnostnega rudarjenja. Za razmišljanje o izkoriščanju virov si izposodim Bourdieujev koncept »polja«, s pomočjo katerega lahko opazujemo gospodarstvo z naravnimi viri in identificiramo deležnike v njihovem »polju« delovanja. Cilj naloge je ugotoviti, ali so izkopani viri/sredstva sorazmerno pretvorjeni v neko drugo bogastvo, ki za vse enako zadovoljujejo potrebe sedanjih generacij, ne da bi to ogrozilo potrebe prihodnjih generacij. K preučevanju primera rudarjenja zlata v Burkini Faso je vključen zgodovinski pregled ter institucionalni, zakonodajni in politični okvir, zato da bi razumeli zunanje in notranje okoliščine, zaradi katerih se je država odločila za izkoriščanje, ter gospodarski rezultati države. Da bi uradne podatke dopolnili z javno percepcijo in izkušnjami »na terenu«, sem opravila 35 pol-strukturiranih intervjujev s predstavniki vseh deležnikov. Tako lahko sledimo osebnim in kolektivnim zgodbam konkretnih lokalnih ljudi in rudarskih skupnosti ter pridobimo osebna mnenja različnih javnih uradnikov, predstavnikov rudnikov in raznih organizacij civilne družbe. Sklep: podatki s terena se ujemajo z mojimi teoretičnimi ugotovitvami o tem, da se velik del iztržka od neobnovljivih naravnih virov izgubi oziroma ne vpliva na razvoj. Kljub nekaterim izboljšanim razvojnim kazalnikom v državi rudarstvo ne prinaša sorazmernega izboljšanja življenja ljudi, kot to terjajo načela trajnostnega razvoja.
|