Članek analizira inovativno marksistični konceptualizacijo politike slovenskega politologa Adolfa Bibiča. Slednji je v razvoju svojega marksističnega razumevanja politike sledil tokovom heglomarksizma in Gramscijevemu prispevku k politični teoriji. V jedro svoje politične teorije je postavil vprašanje razmerij med politično oblastjo in razrednim izkoriščanjem ter vlogo politične oblasti pri urejanju odnosov med razredi. Razlikoval je politično politiko in samoupravno politiko ter celovito problematiziral prevladujoča zahodna razumevanja politike, in sicer teorije elitizma in pluralistične teorije. Nasproti slednjim in dogmatičnim marksističnim pojmovanjem o postopnem odmiranju politike je oblikoval svoj projekt humanizacije politike onkraj razrednega izkoriščanja in kapitalističnih produkcijskih odnosov. Ta projekt pa je temeljil na predpostavki nujnega preoblikovanja politične prakse v smislu dialektičnega procesa podružbljenja politike in politizacije družbe.
|