Vsaka oseba z intelektualnimi ovirami ima edinstveni življenjski potek, na katerega vplivajo različni življenjski dogodki. Z raziskovanjem življenjskih zgodb oseb z intelektualnimi ovirami »lahko ugotovimo nekatere ključne strukturne vzorce, ki so oblikovali (njihove) izkušnje« (Henderson & Bigby, 2019:421). Post-socialistične države pričenjajo s intenziviranjem deinstitucionalizacijskega procesa veliko pozneje kot nekatere zahodne države. V kontekstu Hrvaške za prelomno velja leto 2014, ko se začnejo številčnejše selitve uporabnikov storitev iz različnih institucionalnih oblik skrbi v stanovanjske skupine. Cilj trenutne raziskave je ugotoviti perspektivo življenjskega poteka deinstitucionaliziranih oseb z intelektualnimi ovirami s poudarkom na procesih institucionalizacije in deinstitucionalizacije. Raziskava je bila izvedena s kvalitativnim, etnografskim pristopom. Uporabljene metode zbiranja podatkov so bile opazovanje in delno strukturirani intervjuji. V namensko vzorčenje je bilo vključenih skupno 27 udeležencev in udeleženk, ki so uporabniki 11 ponudnikov storitev stanovanjskih skupin. Analiza podatkov se naslanja na tematsko analizo, končni rezultat pa je refleksija med zbranimi podatki, kontekstom, v katerem so bili pridobljeni in obstoječo literaturo (Altheide, 1987 po Grbich, 2013). Upoštevani so bili številni etični vidiki. Rezultati raziskave kažejo, da je življenjski potek oseb z intelektualnimi ovirami v veliki meri zaznamovan s številnimi neprijetnimi dogodki, kot so smrt staršev in zdravstvene težave, ki se hkrati izkažejo za ključne za kasnejšo institucionalizacijo. Medtem ko so udeleženci in udeleženke selitev v institucijo navajali kot pomemben življenjski dogodek, ki jim je močno spremenil življenje, pa deinstitucionalizacija zanje ni bila tako pomemben dogodek, saj se v njihovem življenju ni veliko spremenilo. Vsakdanje življenje v stanovanjskih skupinah nekoliko razlikuje od tistega, ki je značilno za institucionalno okolje, čeprav so še vedno zelo jasni vzorci institucionalne kulture. Udeleženci in udeleženke glede prihodnosti izražajo skromne načrte, potencialna nevarnost ponovne institucionalizacije pa ostaja.
|