Avtorica v prispevku predstavi idejo o tem, da jezikovna politika v kon.ni fazi temelji na jezikovni kulturi, tj. sklopu vedenja, predvidevanj, kulturnih oblik, predsodkov, sistemov ljudskih verovanj, odnosov, stereotipov, načinov razmišljanja o jeziku in na religiozno-zgodovinskih okoliščinah, povezanih z določenim jezikom. To je razlog, zakaj morajo načrtovalci jezika upoštevati zgodovino oblikovanja knjižnega jezika, zlasti nedavno zgodovino, kot neizogiben del dejanske rabe jezika, ki izvira iz jezikovne kulture. V tem oziru je hrvaški primer še posebej nazoren, ker jasno kaže na to, da gre lahko jezikovna skupnost, ki temelji na komunikaciji, svojo pot, medtem ko gre lahko skupnost knjižnega jezika, ki temelji na tradicionalni jezikovni kulturi, po drugi poti. Poleg tega ta zgled ka.e tudi na to, da skupnost knjižnega jezika temelji na jezikovni kulturi oz. literarnih tradicijah, ki so hkrati zamišljene in zgodovinsko utemeljene. Ker tega ljudje, ki so predstavljali javno jezikovno politiko po razpadu Jugoslavije, niso prepoznali, številne predlagane spremembe niso bile razumljene in sprejete.
|
