Prispevek se osredotoča na različni poziciji delovanja slovenskih oblikovalcev na globalnem severu in globalnem jugu. Pri prvem vidiku se je odražala želja po priznanju in aktivni vključitvi s strani tako imenovanega naprednega Drugega, pri drugem pa je bilo odobravanje več kot očitno položeno že v zibko z vnaprej priznano pozicijo tistega, ki znanje ima in ga nesebično deli. Besedilo s pomočjo historične metode osvetli izbrana primera, ki pojasnita, kako so jugoslovanski oblikovalci na temelju jugoslovanskega gibanja neuvrščenih in delavskega samoupravljanja v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja tako na globalni jug kot na globalni sever pripeljali idejo decentralizacije in preizpraševanje epistemičnega kolonializma ter izpostavili vlogo participacije in pomen upoštevanja glasov s tako imenovane periferije oblikovanja. Izbrana primera še pokažeta, da so slovenski (in jugoslovanski) oblikovalci, sledeč usmeritvam takratne jugoslovanske družbene ureditve, svoj pogled v mednarodnem prostoru usmerjali v razumevanje in oblikovanje celostnega pristopa v širšem kulturnem, družbenem in geografskem prostoru.
|