Namen disertacije je proučevati vpliv pravil upravljanja na zagotavljanje ekosistemskih storitev v kmetijstvu. Kmetijstvo EU je obravnavano kot večravenski socio-ekološki sistem (SES) in s fokusom na osrednjem institucionalnem okvirju, ki ga ureja, Skupni kmetijski politiki (SKP). Upravljanje rabe virov v kmetijstvu je analizirano z različnih zornih kotov in na različnih ravneh. Ti 'posnetki' lahko razjasnijo različne lastnosti sistema, ki vplivajo na interakcije v vsakem primeru opazovanja. Zato je uporabljenih več disciplinarnih pristopov. Za analizo dejavnikov, ki najbolje spodbujajo skupno delovanje za ohranitev kmetijstva visoke naravne vrednosti v posttranzicijskih okoljih, je bilo uporabljeno participativno akcijsko raziskovanje. Za konceptualizacijo kmetijsko-okoljskih diskurzov v okviru SKP so bili analizirani politični dokumenti na EU in nacionalni/regionalni ravni, da bi ocenili razlike v razumevanju odnosa med okoljem in kmetijstvom. Za oceno možnosti za spremembo paradigme in možnega obsega okoljskega premika v predlogu SKP 2021–2027 je bila analizirana vsebina predlagane reforme, skupaj z odgovori ključnih deležnikov. V študiji, ki združuje znanje 300 strokovnjakov, so bila oblikovana priporočila za fazo izvajanja nove SKP za ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Ključna ugotovitev, ki izhaja iz vseh 'posnetkov', je, da je treba pri upravljanju za doseganje večje okoljske trajnosti bolj upoštevati lokalne razmere, a obenem lokalno znanje dopolniti z znanstveno utemeljenimi analizami, večjo svobodo pri izbiri prioritet in oblikovanju ukrepov bi morali spremljati ustrezni mehanizmi odgovornosti. Ukrepe je zato treba skrbno sooblikovati z uporabniki na terenu. Hkrati je treba spodbujati dialog in komunikacijo, saj rezultati diskurzivne analize kažejo, da obstajajo na presečišču kmetijstva in okolja močno različni miselni okviri.
|