Srednjeveške potopisne knjige so tema, ki so jo v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja začeli preučevati z večjim zanimanjem. Danes obstaja obsežna produkcija tako zgodovinskih kot literarnih študij, ki se ukvarjajo s to zvrstjo. Med najpomembnejšimi raziskovalci je Miguel Ángel Pérez Priego, ki je med drugim sestavil seznam elementov, ki so skupni vsem potopisom. Drugi filologi so preučevali še druge vidike srednjeveških potopisov, ki so lahko osnova za različne klasifikacije ‒ te so postavili glede na dva kriterija: motiv potovanja in (ne)resničnost potovanja. Vzpostavili so tudi razlikovanje med potopisno pripovedjo (relato de viajes) in potopisno literaturo (literatura de viajes), pri čemer prva opisuje neposredno izkušnjo potovanja, druga pa fiktivno.
Potopisi v so bili v evropskem in španskem prostoru prisotni skozi celoten srednji vek, nekateri med njimi so poželi pravi uspeh med bralci. Zvrst je na Iberskem polotoku vrh dosegla v 15. stoletju, v obdobju prehoda med srednjim vekom in renesanso. V tem stoletju, natančneje leta 1454, je španski popotnik Pero Tafur napisal delo Andanzas y viajes, ki opisuje njegovo potovanje med leti 1436 in 1439 po Evropi ter delih zahodne Azije in severne Afrike. Glavni motiv potovanja je bila osebna želja videti in doživeti svet. Španec se med potovanjem sreča z novo resničnostjo, ki je njemu in njegovim bralcem neznana. Prek opisov jo želi približati publiki, to pa je pogosto pravi izziv. Za najbolj učinkovit način se je izkazala primerjava med neznanim in znanim konceptom ‒ slednji temelji na podobah, za katere avtor meni, da so znane tudi bralcem. Drugi način je povezovanje neznanega prostora z znano zgodbo. V večini primerov gre za mitološke pripovedi, s katerimi avtor ne dokaže le poznavanja antičnega izročila, temveč tudi približa bralcem kraje, o katerih piše. Tafur s premišljenimi opisi izraža tudi svoj odnos do sveta, ki ga odkriva med potovanjem. V delu ne poudarja le krajev, ki jih je prepotoval, temveč tudi svoj status in ugled; med potovanjem se je srečal z najpomembnejšimi avtoritetami tistega časa in bil priča najbolj odločilnim dogodkom 15. stoletja, in se tako povzdigne na raven zgodovinske osebnosti.
|