Delež starostnikov (oseb starejših od 65 let) v svetu narašča zaradi podaljševanja življenjske dobe. To pomembno vpliva na načrtovanje in organizacijo zdravstvenega in socialnega varstva. Dobro razumevanje tega, kako starostniki jemljejo zdravila, lahko izboljša pozitivne učinke zdravljenja oziroma prepreči morebitne znatne neželene učinke zdravil. Starostniki so namreč populacija s povečanim tveganjem za neželene učinke zdravil do katerega pride zaradi zmanjšane fiziološke kapacitete organizma, ki nastanejo ravno zaradi staranja. Dodatno lahko poslabšajo stanje kronične ali akutne bolezni, kot tudi zdravila, ki jih starostnik jemlje ob tem. Starostnikom so pogosto predpisana zdravila s sedativnim učinkom, pri katerih je bila ugotovljena povezanost s padci, zlomi, telesnimi in kognitivnimi okvarami ter invalidnostjo. Starostna krhkost kot eden bolj kompleksnih geriatričnih sindromov, se razvije zaradi učinkov staranja na več fizioloških sistemov, kar vodi v povečano občutljivost na stresne dejavnike (denimo okužbe ali hospitalizacija) in je povezana s padci, zlomi, zmanjšanjem mobilnosti in funkcionalnosti, hospitalizacijo, sprejemom v domove za ostarele in smrtjo. V namen preverjanja hipoteze, ali obstaja povezava med uporabo zdravil s sedativnim učinkom ter starostno krhkostjo, smo uporabili presečne podatke iz prvega leta Irske longitudinalne študije o staranju (TILDA). Subpopulacija starostnikov je vključevala 3446 oseb živečih na domu v Republiki Irski. Stopnja starostne oslabelosti je bila določena z uporabo dveh metod: fenotipska (Friedova) krhkost ter krhkostni indeks (FI). Kumulativni učinek jemanja večih zdravil s sedativnim učinkom je bil kvantificiran s pomočjo modela sedativnega bremena, ki smo ga posodobili, tako da je vključeval zadnja spoznanja o zdravilih s sedativnim učinkom. Zdravila s sedativnim učinkom (najbolj pogosto uspavala in antidepresivi) so bila poročana pri petini (19,4%) vključenih v raziskavo, vendar več pri ženskah kot pri moških. Posamezniki s starostno krhkostjo (4,2%) so bili pomembno starejši, so imeli več kroničnih bolezni, slabšo izobrazbo in več tipov invalidnosti (vsakodnevne aktivnosti/inštrumentirane vsakodnevne aktivnosti). Poleg tega so imeli več polifarmakoterapije (sočasno jemanje petih in več zdravil) ter zdravil s sedativnim učinkom. Sedativno breme je bilo neodvisno povezano tako s fenotipsko krhkostjo, kot tudi z krhkostnim indeksom. Uporaba zdravil s sedativnim učinkom je med starostniki na Irskem evidentna, kar še posebej velja za osebe s slabšim zdravstvenim stanjem. Ti izsledki bi lahko pomembno vplivali na pripravo ukrepov z namenom preprečevanja zapletov pri zdravljenju. Ozaveščenost glede ohranjanja zdravja in jemanja prehranskih dopolnil kot dopolnilo zdravljenju z zdravili je pri starajoči populaciji zelo prisotno. Glavni namen jemanja prehranskih dopolnil je zagotoviti potrebna hranila, ki morda manjkajo v vsakodnevni prehrani. Do te potrebe pride zaradi uživanja s hranili siromašne prehrane, posebne diete, ali povečane potrebe po specifičnih hranilih zaradi bolezni, metabolne motnje (npr. osteoporoza, anemija), nosečnosti ali življenjskega sloga (povečana fizična aktivnost).
V kombinaciji z zdravili se prehranska dopolnila jemljejo za obogatitev tega zdravljenja ali pa za zadovoljevanje drugih potreb, vendar lahko takšna sočasna raba pomeni tako tveganje za neželene učinke kot doprinos k boljšemu zdravju. V naši raziskavi znotraj TILDA smo ugotavljali uporabo prehranskih dopolnil v populaciji oseb starih 50 let in več živečih na domu v Republiki Irski, tako samostojno kot tudi v kombinaciji z jemanjem zdravil, da bi tako bolje razumeli kateri so napovedni dejavniki, ki so povezani z ugotovljenimi vzorci. Skupno je vsak sedmi posameznik vključen v raziskavo (14,0%) poročal sočasno uporabo zdravil in prehranskih dopolnil. Kombinacije so variirale od enega prehranskega dopolnila skupaj z 19 zdravili, do 10 dopolnil skupaj z dvema zdraviloma. Najbolj poročana prehranska dopolnila so bila kalcij z ali brez vitamina D, omega-3-maščobne kisline ter glukozamin. Sočasno jemanje je bilo najbolj pogosto pri tistih, ki so jemali zdravila za kostne bolezni (60,0%; največ kalcij z ali brez D vitamina), najmanj pa pri tistih, ki so jemali zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni (15,7%). Najmanj eno potencialno součinkovanje med zdravili in prehranskimi dopolnili je bilo ugotovljeno pri 4,1% posameznikov, vključenih v raziskavo. Antikoagulanti in nesteroidni antirevmatiki so bili med najbolj pogostimi zdravili, ki so součinkovala. Potencialno pomembne interakcije so bile ugotovljene pri 4,5% tistih, ki so poročali sočasno uporabo zdravil in prehranskih dopolnil. Neodvisni dejavniki pri osebah starejših od 50 let znotraj raziskave TILDA, ki vplivajo na jemanje prehranskih dopolnil, so bili ženski spol, zaposlenost, nekajenje, višja izobrazba, samsko življenje, prostovoljno zdravstveno zavarovanje, tri ali več kroničnih bolezni ter sočasno jemanje petih ali več zdravil (polifarmakoterapija). Podobno so bili neodvisni dejavniki za sočasno jemanje zdravil skupaj prehranskimi dopolnili ženski spol, zaposlenost, prostovoljno zdravstveno zavarovanje in število kroničnih bolezni. Ugotovljena praksa uporabe prehranskih dopolnil kaže na neizkoriščene možnosti, ki jih za izboljšanje zdravstvenega stanja le-ta ponujajo na eni strani, ter nevarnost za nastanek potencialnih interakcij na drugi strani. Prisotnost obeh (neugodnih) možnosti se bo v prihodnje verjetno le povečala, saj delež oseb starih 50 let in več z večimi kroničnimi boleznimi in polifarmacijo ter uporabo prehranskih dopolnil, narašča. Motnje v duševnem razvoju so opredeljene s pomembno okrnjenimi intelektualnimi zmožnostmi in prilagodljivega vedenja, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Pričakovana življenjska doba oseb z motnjami v duševnem razvoju se podaljšuje in postaja podobna tisti, ki jo dosega populacija brez motenj. Vse več ljudi s temi motnjami živi na domu in se poslužuje storitev izvajalcev primarnega zdravstvenega varstva kot so družinski zdravniki in lekarniški farmacevti. To prinaša nove izzive nosilcem primarnega zdravstvenega varstva, da kar najbolje zadovoljijo posebne potrebe te populacije, vključno z drugačno prakso jemanja zdravil in prehranskih dopolnil. Podatki, ki smo jih uporabili pri raziskovanju, izhajajo iz prvega leta »ID suplementa« k TILDA študiji. Da smo lahko primerjali populacijo iz obeh študij, smo v populaciji z motnjami v duševnem razvoju upoštevali le tiste posameznike, ki so živeli na domu (torej niso bili institucionalizirani) in so bili stari 50 let in več. Ugotovili smo, da so imeli posamezniki z motnjami v duševnem razvoju več kroničnih bolezni ter so poročali jemanje večih zdravil kot posamezniki brez motenj, ob tem pa je bila poraba prehranskih dopolnil skoraj dvojna. Več kot podvojeno je bilo tudi sočasno jemanje zdravil in prehranskih dopolnil. Nivo intenzivnosti zdravljenja z zdravili je bila ocenjena s številom zdravil na 100 posameznikov vključenih v posamezno kohorto in je bila v primeru populacije z motnjami v duševnem razvoju dvojna (503 proti 251). Raznovrstnost poročanih zdravil (ATC 5) v tej populaciji je bila bistveno višja v primerjavi s populacijo brez motenj in je znašala kar 95,8 proti 7,0. V nasprotju s tem, pa je bila raznovrstnost poročanih prehranskih dopolnil zelo omejena, saj smo jih identificirali le 10 različnih vrst, medtem ko jih je bilo v populaciji brez duševnih motenj 134. Najbolj poročana skupina zdravil je bila v populaciji brez duševnih motenj »zdravila za spreminjanje ravni serumskih lipidov« v drugi pa »psiholeptiki«, kjer so prevladovali antipsihotiki. Dolgotrajno jemanje zdravil s sedativnim in/ali antiholinergičnim učinkom je povezano z zmanjšanjem kognitivnih funkcij, povečanim tveganjem za padce in hospitalizacijo. Tako je še posebej populacija z motnjami v duševnem razvoju izpostavljena povečanemu tveganju za neželene učinke zdravil in prehranskih dopolnil. Ob tem, da ta populacija živi v običajni skupnosti in že uporablja storitve v primarnem zdravstvu, bi bilo najbolje, da izvajalci primarnega zdravstva, torej družinski zdravniki in lekarniški farmacevti, dobijo možnost dodatnega izobraževanja, da bi skupaj kar najbolje skrbeli za posebne potrebe te populacije.
|