Načrtovanje odziva na krizo ne more v celoti izključiti improvizacije, ki je v določenih primerih nujna in celo zaželena. Prispevek analizira raziskovalno vprašanje o razmerju med kriznim načrtovanjem in improvizacijo v teoriji ter v primeru odziva na epidemijo Covida-19 v Sloveniji. Kljub normativni urejenosti, obstoječim sistemskim priporočilom in določeni meri operativne pripravljenosti na krize naša analiza odziva razkriva improvizacijo v njegovih ključnih prvinah: načrtovanju, odločanju, koordinaciji in kriznem komuniciranju. Sorazmerno obsežna improvizacija je bila odraz nepričakovanih razsežnosti epidemije, neobstoja celovitega načrta za odziv in pomanjkanja kompetenc za krizno upravljanje pri posameznih akterjih. Odražala se je v ad-hoc ustanovljenih strukturah, odločitvah, sprejetih prek noči, in njihovih nenadnih spremembah ter pogosto tudi v nedoslednem in neprimernem komuniciranju z javnostjo.
|