Evropska migracijska kriza predstavlja enega največjih čezmejnih izzivov v zadnjem času. Pri razumevanju tega disertacija prispeva k razumevanju vloge majhnih tranzitnih držav s študijo primera Hrvaške in Slovenije. Metodološko smo najprej opravili pregled literature na treh področjih: 1) krizno upravljanje migracijske krize, 2) majhne države (EU) in 3) večnivojsko upravljanje. Ta interdisciplinarni pristop je podprl metodo študije primerov, ki je vključevala pregled sekundarne literature, ocenjevanje pripravljenosti in odziva na čezmejno krizo ter izvajanje polstrukturiranih individualnih intervjujev z ustreznimi akterji in deležniki. Nato smo izvedli primerjalno analizo in oblikovali strateški načrt za celostno reševanje bodočih kriz. Ugotovili smo, da so vključeni akterji in deležniki v odsotnosti celostne strategije za reševanje migracijske krize in šibkosti funkcije zgodnjega opozarjanja nacionalne ravni na način ad-hoc urejali logistične in druge potrebne naloge. Zaradi poznega in nezadostnega odziva EU so bili migracijski pritiski omejeni na nacionalne nivoje, kar je pripomoglo k napetostim pri večnivojskem upravljanju. Ključni znanstveni prispevek je celovita obravnava kriznega odzivanja z razvojem interdisciplinarne metodologije, praktične implikacije pa so analiza odziva na krizo, ocena zmogljivosti, analiza pomanjkljivosti in priprava strateškega načrta. Omejitve disertacije so pričakovane tako pri zbiranju podatkov zaradi jezikovnih ovir ali dostopnosti podatkov kot tudi pri analizi podatkov zaradi izolacije vrha krize, vzporedne študije vseh ravni upravljanja ter izbire samo dveh držav in le ene krize. Izvirnost in vrednost disertacije je zlasti v interdisciplinarnem pristopu, ki ocenjuje kompleksnost krize z nacionalnega vidika, nudi numerično oceno zmogljivosti kriznega odziva in ponuja strateški načrt za prihodnje morebitne krize.
|