Speciacija in disperzija sta ključna procesa, ki poganjata biotsko pestrost. Adaptivna radiacija (AR), hitro vznikanje vrst iz skupnega prednika, pospremljeno z ekološko diverzifikacijo, bi lahko bila ključen proces nastanka biotske pestrosti na Zemlji, a še ni bila testirana v podzemlju. Najprej smo rekonstruirali globoko evolucijsko zgodovino postranic. Nato smo celovito analizirali vzorce speciacije in ekomorfološke diverzifikacije slepih postranic iz rodu Niphargus, na kontinentalnem nivoju, znotraj vroče točke podzemne biotske pestrosti in znotraj ene združbe. Postranice so se razvile v več diverzifikacijskih pulzih, ki sovpadajo z ekološkimi priložnostmi. Slepe postranice so diverzificirale v procesu AR, na območju dvigajočih se kraških gorstev. Več kladov je neodvisno radiiralo, adaptivno in neadaptivno. Čeprav deloma konvergirajo, so se prilagodili na različne adaptivne optimume. Prispevek speciacije in disperzije se vzdolž Dinaridov spreminja. Biotska pestrost jugovzhodnih Dinaridov je večinoma posledica lokalne diverzifikacije več kladov in deluje kot prispevno območje vrst. Severozahodna vroča točka pa je posledica kompleksne kombinacije disperzije in lokalne diverzifikacije. Čeprav splošni vzorci pritrjujejo hipotezi AR, pa ekološka speciacija še ni bila primerno testirana. Združba slepih postranic v jami Melissotrypa bi lahko predstavljala primer ekološke speciacije. AR je tako univerzalni fenomen, prisoten tudi v podzemlju. Za razumevanje prispevka različnih procesov, še posebej na mikroevolucijskem nivoju, pa bodo potrebne dodatne raziskave.
|
