Oblike naslavljanja so bile pogost predmet obravnave tako v teoretičnem kot v uporabnem jezikoslovju, kjer se cilji raziskovalcev raztezajo od splošnih medjezikovnih opisov do poglobljenih prikazov strategij naslavljanja v posameznih jezikih. Evropska in brazilska portugalščina sta že bili predmet poglobljenega proučevanja in izčrpnih primerjav, toda le nekaj študij se je osredotočilo na oblike naslavljanja, ki so v rabi v afriških različicah portugalščine.
Da bi zapolnili to vrzel, to delo raziskuje oblike naslavljanja, ki se pojavljajo v formalnem ustnem komuniciranju v angolski portugalščini, z vidika analize diskurza. V ta namen so bile iz korpusa 17 ustnih intervjujev zbrane oblike naslavljanja – samostalniške, zaimkovne in glagolske (kjer je osebek izpuščen). V vsakem intervjuju sta se pogovarjala en izpraševalec in en intervjuvanec, kar je skupaj naneslo 19 informatorjev (dva izpraševalca in 17 izprašancev). Pridobivanje podatkov in splošna analiza sta temeljili tako na zvočnih posnetkih kot tudi ortografskih transkripcijah.
Raziskava se osredotoča na tri pomembne vidike. Prvič, čeprav v angolskih oblikah naslavljanja lahko obstaja težnja po demokratizaciji (Silva-Brummel, 1984), se zdi, da še vedno dovoljujejo govorcem, da v formalnem okolju izražajo različne odtenke spoštovanja, in sicer z uporabo nazivov, ohranjenih iz evropske portugalščine, ki obstajajo sočasno z novejšimi oblikami, ki pa jih evropski standard ne zajema. Drugič, kaže, da lahko angolski govorci v pogovoru z istim naslovljencem izmenjujejo med obraziloma za tretjo osebo ednine in drugo osebo ednine (predvsem v glagolskih oblikah), in se ne držijo le enega obrazila. Tretjič, do znatnih nasprotij pride, ko sogovorniki navajajo izmišljene dialoge v premem govoru ali za trenutek prekinejo intervju, da naslovijo koga tretjega. V takšnih delih pogovora se izprašanci pri naslavljanju vedejo precej drugače, kar omogoči analitiku vpogled v intimne diade.
|