V prispevku obravnavam preobrazbe poezije, ki so se zgodile v dveh različnih zgodovinskih trenutkih: med hladno vojno v Evropi in v obdobju globalizacije. Kot primera sta prikazana vizualna poezija Francija Zagoričnika in ukvarjanje z besedami, zvoki in glasbo Nine Dragičević. V svoji vizualni poeziji (v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih) v času socialistične Jugoslavije je Zagoričnik uporabljal mednarodni jezik poezije, da bi presegel meje nacionalne kulture, kar pa je bilo tedaj razumljeno kot transgresivna praksa. Na drugi strani pa lahko v času globalizacije v samostojni Sloveniji poezijo Nine Dragičević razumemo kot del globalnega performativnega preobrata. Kot skladateljica, zvočna umetnica in literatka se ukvarja z ritmom verzov in njihovo govorno interpretacijo. O njunem delu razpravljam kot o simptomatičnem za slovensko pesniško sceno, pa tudi v povezavi z globalnimi tokovi v poeziji.
|
