Magistrska naloga preučuje odnos med spoloma v treh Boccacciovih novelah in njihovih priredbah nemškega avtorja Sachsa: V,7 in Ein comedi mit dreyzehen personen, die Violanta, eines ritters tochter, und hat fünff actus, IX, 1 in Ein comedi mit siben personen: Die jung witfraw Francisca, und hat drey actus ter X,8 in Comedi mit 15 personen, Thitus unnd Gisippus, die zwen getrewen freund, und hat fünff actus. Poudarek primerjave je na slogovnih sredstvih, uporabi različnih vrst stavkov, načinu govora, pripovedovalcih ali analizi figure 'ehrenholdt' pri Sachsu in na diskurzivnih sredstvih. Analizirana sta uporaba in vpliv omenjenih sredstev na razumevanje in prikaz odnosa spolov. Primerjava obeh avtorjev je omogočila predstavitev razlik in je pokazala, kako različna sredstva vplivajo na to, kako je v delu viden odnos med moškim in žensko. Izkazalo se je, da je ta v Sachsovih priredbah podrobneje predstavljen, kar se lahko med drugim pripiše tudi izbrani literarni zvrsti posameznega avtorja in njenim značilnostim. Tako je bilo mogoče videti, kako moški odloča o vsem, kako mora zakon slediti določenim pravilom, in če ta niso upoštevana, lahko to vodi v smrt. Dialogi in monologi so se izkazali za najuspešnejše, ker izražajo dobesedne misli protagonistov. Pri Boccacciu je uporabljen premi govor, ki sicer dobro prikazuje odnose in čustva, vendar se ne pojavlja dovolj pogosto, da bi lahko natančneje prikazal razmerja. Zahvaljujoč dialogom se lahko pri Sachsu jasno vidi, kako se figure pogovarjajo med seboj in katere vrste povedi se pojavljajo v pogovorih. Pri Boccacciu ni bilo mogoče podrobno analizirati tega vidika. Pomemben del analize predstavljajo pripovedovalke v Dekameronu in figura 'ehrenhold' pri Sachsu, saj prikazujejo, kako je Boccaccio napisal novele v tolažbo ženskam, medtem ko Sachsovi nauki svarijo pred ženskami in opozarjajo na posledice slepe zaljubljenosti.
|