Članek naslavlja družbene vidike tobačne zgodovine, katere empirični temelj so ob prevladujočem serialnem gradivu tudi drugi fragmentarni ostanki v
arhivskem fondu Tobačne tovarne Ljubljana. Časovno članek pokriva poslednja
leta Habsburške monarhije, dobo Kraljevine SHS (od 1929 znane kot Kraljevina
Jugoslavija) in začetna leta Titove Jugoslavije, vključno s prelomi, ki sta jih zadali obe svetovni vojni. Takšen časovni okvir je bil izbran namerno, z namenom
zaznati kontinuitete in prelome v družbenih transformacijah, ki so se dogodile
v različnih političnih režimih, s poudarkom na tem, kako so se kazale v sferi
dela ljubljanske tobačne industrije. Zaradi obvladljivega števila delavstva, ki
se je v opazovanem času gibalo od 500 do 2500 ljudi in med katerimi so prevladovale ženske, uporabljeni viri omogočajo tudi detajlno analizo vidikov spola
skozi perspektivo intersekcionalnosti. Zgodovina enega največjih industrijskih
kompleksov v Ljubljani potrjuje močne socialne vplive tovarne na mesto s širšo
okolico, obenem pa zrcali tudi strukturne spremembe, na katere so vplivali
dinamičen ekonomski razvoj in korenite politične spremembe v regiji. Skozi vire
se izrisuje tudi spremenljivost kulturne zaznamovanosti in družbene pogojenosti
vrednotenja tobačnega delavstva. Prispevek očrta ne le spremenljive položaje
delavstva v času, ampak tudi dinamiko znotraj posameznih političnih okvirov.
V avstrijskem okviru je bilo doseženih precej delavskih pravic s področja socialnega varstva, ob tem da so tobačne tovarne v okviru dunajskega monopola
imele neuraden status socialnih podjetij. Tobačna tovarna je na prehodu stoletja omogočala razmeroma stalno zaposlitev, varstvo za otroke, nadomestilo za
bolovanje in z dopolnjenim 35 leti delovne dobe tudi polno pokojnino. Po vstopu
v novo državo, ki so jo močno določale politične in socialne krize, usklajevanja
pravnih predpisov in težavna gospodarska stabilizacija, ki se razvila v katastrofalno gospodarsko krizo, so bili sindikati po učinku manj uspešni, država pa je
bila delavstvu manj naklonjena. Veliko je bilo stihijskega zaposlovanja, delež
stalnih zaposlitev se je precej znižal, pokojnine so bile nizke, delovne inšpekcije
pa so delovale predvsem na formalni ravni. Status delavstva se je precej izboljševal po drugi vojni, ko se je ob večanju socialne varnosti delavcem po letu
1950 omogočilo tudi sodelovanje pri upravljanju in delitvi dobička. Ob zelo
raznovrstni poklicni sestavi zaposlenih v tovarni je glavna pozornost posvečena
proizvodnemu delavstvu, kjer so vseskozi bile ženske v veliki večini. Za delavke
je bilo v primerjavi z delavci značilno prejemanje nižjih dohodkov, pri čemer
se zdi glavni razlog za razlike v plačah delitev dela po spolu, ki je za ženske pomenila delo na slabše plačanih položajih. Razlika v plačah po spolu je sicer
stalnica, značilna za vsa obdobja delovanja tovarne. Nizke plače pa so delavke
spodbujale tudi k iskanju dodatnih virov zaslužka. Izrazite spremembe so se
zgodile na ravni izobrazbene strukture zaposlenih, pri čemer je višja strokovna
izobrazba načeloma pomenila možnost višjih dohodkov. Izobrazbena stopnja
zaposlenih žensk se je zlagoma višala šele od druge polovice 20. stoletja dalje
in v izjemnih primerih dosegla tudi univerzitetno stopnjo.
|
