Članek analizira srbsko zakonodajo in sodno prakso na področju volilnih sporov, zlasti tisto, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev v omenjenih sporih, ter morebitni vpliv procesnih pravil na učinkovitost varstva ustavno zagotovljenih volilnih pravic. Analiza se poleg srbske zakonodaje in sodne prakse naslanja tudi na zadevne evropske standarde, vključno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultati kažejo, da volilne komisije in sodišča v praksi uporabljajo omejen krog dokaznih sredstev in da dokazi, ki jih predložijo pritožniki, nimajo enake vrednosti kot tisti, ki prihajajo iz volilnih odborov. Čeprav je v volilnih zakonih izrecno predvidena uporaba splošnih pravil o upravnem sporu, upravno sodišče običajno upošteva odločitve in obrazložitve volilnih komisij, ne da bi dejstva dopolnilo v sodnem postopku, v polni pristojnosti pa odloča razmeroma redko oziroma selektivno. Avtorica predlaga spremembe zadevne zakonodaje, usmerjene k večji naklonjenosti ustreznim procesnim normam ali celo posebni ureditvi dokazovanja v volilni zakonodaji. Po njenem mnenju bi bolj jasna usmeritev k uporabi pravil splošnega upravnega postopka, zlasti pravil o dokazovanju, pomenila njihovo doslednejšo uporabo v praksi.
|
