Izhajajoč iz Foucaultevega kategorialnega aparata, družba in šole že dlje časa delujejo na prepletu treh dispozitivov: juridičnega, disciplinskega in dispozitiva varnosti. S krizo sedemdesetih let prejšnjega stoletja zahodne družbe zaznamuje zamik dispozitivov v smer dispozitiva varnosti, medtem ko je ta zamik v edukacijskih politikah in praksah v Sloveniji mogoče zaznati šele v devetdesetih letih dvajsetega stoletja v povezavi s prehodom v demokratični politični sistem in tržno ekonomijo. Prispevek tematizira omenjene zamike na primeru vzpostavljanja mehanizmov ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju v Sloveniji v preteklih desetletjih. Koncept ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti je najprej predstavljen kot del širših zamikov v družbi in polju edukacije. Sledi analiza konceptualizacij, implementacije in regulacije ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju v Sloveniji. Izhajajoč iz Bourdieujevega pristopa, prispevek v izhodiščno zastavitev vpenja analizo sedmih intervjujev z eksperti in ekspertinjami s področja ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju v Sloveniji z namenom refleksije preteklih in prihodnjih izzivov politik in praks ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti v šolstvu v Sloveniji.
|