Delo Izobraževalna tehnologija in izgradnja avtentičnega učnega okolja v jedro izobraževalne tehnologije postavlja izboljšanje uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa. Izobraževalna tehnologija je obravnavana v globalnem sistemu dejavnikov vzgojno-izobraževalnega procesa, saj ima pomembno vlogo pri povezovanju poučevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih in učenja v naravnih okoljih. Izobraževalna tehnologija omogoča vzpostavljanje avtentičnega učnega okolja na tri pomembne načine: (1) uporaba digitalnih medijev je za današnje generacije avtentična aktivnost, avtentično okolje socialnega življenja, (2) zaradi zmožnosti sodobne tehnologije se lahko avtentična učna okolja vzpostavljajo s povezovanjem 'učilnice' in različnih izvirnih okolij (naravnih in drugih) in (3) 'učilnica' z vsemi funkcijami se lahko vzpostavi v različnih izvirnih okoljih. V pričujočem delu je obravnavano zgodnje učenje, ki postaja vse bolj prežeto z digitalno tehnologijo v primarnem okolju družine, ki posega v razmerje med otrokom, interakcijsko vsebino in okoljem, in spreminja interakcijo v družini. Skrb za otrokov razvoj in učenje, po poročilih raziskav, sproža polarizacijo, zagovornikov in nasprotnikov. Poudarjanje tveganj in odtegovanje tesnejšega stika s tehnologijo zanemarja priložnosti digitalnih praks za otrokovo porajajočo se pismenost in razvoj dispozicij za učenje. Temeljni izziv vključevanju predstavlja premoščanje razkoraka med digitalnimi praksami kot temeljnimi družbeno-kulturnimi praksami, ki jih otrok usvaja z igro. Ker se meje med tradicionalno in digitalno igro brišejo, je treba tudi v kurikulu za vrtce, ki temelji na igri, vključevati digitalno igro in v partnerstvu s starši vzpostavljati in ohranjati vez med domom in vrtcem. Med ključnimi dejavniki za vključevanje izobraževalne tehnologije v vrtce so stališča in kompetence pedagoških delavcev, ki jih je treba razvijati v začetnem in vseživljenjskem izobraževanju. Možnosti za vključevanje izobraževalne tehnologije so preučevane tudi v strukturi vzgojno-izobraževalnega procesa z vidika dejavnikov učenja, strukturnih in procesnih dejavnikov učenja ter subjektov učnega procesa, učitelja in učenca. Na začetku 20. stoletja je izobraževalna tehnologija zajemala vlogo pripomočkov, učil ali sredstev. Pozneje, pod vplivom komunikacijskih teorij, je bila pojmovana kot nosilec ali posredovalec informacij. V obeh obdobjih je bila v didaktiki vključena med strukturne sestavine vzgojno-izobraževalnega procesa. Z razvojem računalniške tehnologije in pod vplivom kognitivnih teorij učenja in poučevanja se je obravnavi pripomočkov pridružila obravnava načrtovanja in izvajanja procesov. Izobraževalna tehnologija prepleta dva vidika: vidik rabe tehnologije kot strukturne sestavine in vidik oblikovanja učnega procesa (procesne sestavine). V širšem okviru so obravnavane kompetence 21. stoletja, med katerimi tvorijo poseben sklop informacijske, medijske in tehnološke kompetence. V sodobnosti je na področju izobraževalne tehnologije prevladujoči diskurz razvoj digitalnih kompetenc učitelja, ki je nasledil informacijsko pismenost in malce poznejšo medijsko pismenost. Začetki so izraziteje izražali pojmovanje avtonomne pismenosti kot set spretnosti, tehnik in postopkov za uporabo v različnih kontekstih in situacijah. Medijska pismenost je bila že v svojih začetkih obravnavana v socialnih kontekstih, skladna s socialnim konceptom pismenosti. Obravnava digitalne pismenosti zajema dve podmeni: (1) konceptualizacijo digitalne pismenosti v procesu odmika od tehnološkega in informacijskega k socialnim praksam in (2) transformacijo izvirne pismenosti z medijem pisave, ki se transformira v večkodno pismenost, in večrazsežnostno pismenost – sestavljeno pismenost v socialnih praksah. V primerih dobre prakse je predstavljena metoda digitalnega pripovedovanja zgodb, ki sem jo v preteklih letih podrobno preučevala. Metoda pripovedovanja zgodb je razširjena oblika metode razlage, vključena na različnih področjih kurikula. Pripovedovanje zgodb omogoča vzpostavljanje smisla, percepcije in razlage in se izraža v pripovednem mišljenju. Otrok s pripovedovanjem osmišlja in predstavlja svoje izkušnje in poglede ter razvija pripovedno mišljenje. V svoji digitalni obliki pripovedovanje zgodb izkorišča potencial tehnologije za večkodno izražanje in omogoča umeščen razvoj pismenosti, kontekstualiziran v refleksiji in identiteti, ki je vse bolj povezana z digitalnimi praksami.
|
