Irščina je narodni in prvi uradni jezik Republike Irske, vendar jo govori le še manjšina prebivalstva. Po stoletjih jezikovne asimilacije v angleščino ima irščina danes le še simbolni pomen za irsko narodno identiteto. Pričujoča magistrska naloga temelji na etnografski raziskavi v Gaeltachtu (tradicionalno irsko-govoreči skupnosti) na polotoku Corca Dhuibhne na jugozahodu Irske. V nalogi se osredotočam na jezikovne ideologije in prakse maternih oz. naravnih govorcev irščine ter analiziram njihov odnos do države, (enojezičnih) govorcev angleščine in novih govorcev irščine kot drugega jezika. Na to, kaj »imeti« (kot pravijo Irci - to je govoriti) irščino v Corca Dhuibhnu pomeni, vpliva kompleksen preplet različnih in celo nasprotujočih si jezikovnih ideologij. To sta ideologija irščine kot narodnega jezika, ki jo
irska država uveljavlja vse od svoje ustanovitve v 20. letih prejšnjega stoletja, ter starejša ideologija, ki irščino pojmuje kot manjvredno in podrejeno angleščini in je, kljub državni jezikovni politiki, še vedno prisotna. Čeprav govorci irščine v Corca Dhuibhnu pogosto uporabljajo diskurz o irščini kot narodnem jeziku, v nalogi prikažem, kako se preko njihovih občutkov in izkušenj razkriva dejstvo, da so pravzaprav jezikovna manjšina.
|