Situacija, v kateri oseba sama ne izvaja določenih dejanj, ampak jih prisili na nekoga drugega, lahko v mnogih jezikih opišemo drugače. Glavna značilnost japonskega vzročnika je uporaba "-sa-seru" t.i. vzročnega morfema za opis takšne situacije. Zato lahko rečemo, da je japonska vzročnost jasno določena v morfološki strukturi japonskega jezika. Vzročnik je bil v japonskem jeziku priznan kot osrednja tema japonske kategorije glagolskega načina in področje mnogih raziskav.
Po drugi strani v srbskem jeziku ni primera, ki bi ustrezal japonskemu vzročnemu morfemu, zato obstaja veliko načinov za izražanje vzročnega pomena.
V tem prispevku, ob upoštevanju cilja te raziskave, ki je ugotavljanje medsebojne razlike pri izražanju vzročnega pomena v obeh jezikih, smo najprej analizirali prejšnje študije o vzročnosti in razpravljali o značilnostih vzročnih stavkov v srbščini in japonščini. Posledično smo, s ponazoritvijo različnih stavkovnih struktur, s katerimi lahko v srbskem jeziku izrazimo pomen japonskih vzročnih stavkov, postavili temelje za nadaljnje raziskave na to temo.
Na koncu pa smo s pomočjo analize najbolj tipičnega vzročnega stavka (v katerem ena oseba deluje na drugo osebo) z upoštevanjem omejevanja zgolj na japonska literarna dela in prevode v srbščini, podal konkretne primere rezultatov, pridobljenih pri analizi del o vzročnih stavkih omenjenih v prvem delu.
Nazadnje, kot rezultat analize, smo jo pojasnili, do katere razsežnosti se razlikujejo tipični vzročni stavki v srbskem in japonskem jeziku, ali z drugimi besedami, kakšne so konkretne razlike med načini izražanja pomenov vzročnih stavkov v obeh jezikih.
|
