Podobno kot pri drugih vrstah velikih zveri se tudi pri rjavemu medvedu njegovo območje razširjenosti in številčnost povečujeta v več delih Evrope, in to ob različnih upravljavskih pristopih. Vendar uspešno širjenje vrste vselej zahteva specifične biološke in varstvene pogoje na individualni in populacijski ravni. V gosto poseljeni Evropi širjenje medveda pogosto spremljajo tudi konflikti s človekom. Za pravočasno napovedovanje in racionalno preprečevanje konfliktnih situacij s človekom in s tem lajšanja procesa odločanja so ključne zanesljive prostorske raziskave. Te nam omogočajo prepoznavanje potencialnih habitatov za medveda in območij/koridorjev, ki so ključna za ohranjanje povezljivosti populacije. V prvi fazi pričujoče raziskave smo zato izvedli večstopenjsko hierarhično prostorsko eksplicitno napovedno modeliranje habitatne ustreznosti prostora (scale integrated RSF), s katerim smo lahko prepoznali glavne omejitvene dejavnike rabe prostora za tri obravnavane medvedje populacije oz demografske enote (Trentino-Švicarske, pred-Alpska in Dinarska) na treh prostorskih nivojih (populacijski nivo, nivo območja aktivnosti in nivo notranje rabe znotraj območij aktivnosti). Izvedli smo tudi analizo povezljivosti prostora med osnovnimi zaplatami habitata in opredelili prispevek vsake zaplate k %vitalnosti% celotne medvedje populacije v raziskovalnem območju. Končno smo z namenom lažjega prepoznavanja potreb po prihodnjih presojah vplivov posegov na okolje (PVO) opredelili še najbolj verjetne prehode med habitatnimi krpami (least-cost paths). Na osnovi napovednih spremenljivk, ki opisujejo rabo tal, reliefne značilnosti in prisotnost človeka (npr. ceste, naselja) smo pripravili modele habitatne ustreznosti prostora za medveda in prepoznali tudi razlike v habitatnem izboru med 3 obravnavanimi populacijami in prostorskimi merili. V vseh treh populacijah so medvedi primarno izbirali gozdnata območja, so pa med populacijami in prostorskimi merili opazne razlike v rabi/pomenu ostalih okoljskih spremenljivk. Zlasti odstopa skupina medvedov v Trentinu, za katere je značilna izbira bolj nedostopnih območij (težji, topografsko bolj razgiban teren). Naš prostorsko eksplicitni model kaže, da je v obravnavanem območju veliko habitata, ki je primeren za medveda, vendar pa je zanj značilna močna fragmentiranost. Največje in najbolj pomembne zaplate habitata za povezljivost populacije se nahajajo na območju trenutne razširjenosti vrste, z najbolj primernim habitatom na območju pred-Alpske in Dinarske populacije. Zadostno povezanost najprimernejših zaplat (ki so dovolj velike, da v njih lahko žive samice % medvedke), bi bilo mogoče vzdrževati preko ohranjanja dovolj povezanih habitatnih krp v koridorjih (step-stones). Za ohranjanje zadostne povezanosti prostora/habitatov, zagotavljanja povezav med deli populacij in populacijami medvedov ter za dolgoročno viabilnost medveda v območju Alp in Dinaridov je ključna poenotena % med državami usklajena - politika odločanja in rabe prostora.
|
