Knez Jovan Vladimir iz Duklje (današnje Črne gore), ki je živel na začetku 11.
stoletja, velja za najzgodnejšega znanega slovanskega svetnika na ozemlju zahodnega
Balkana. Njegov moralni zgled in njemu posvečeno hagiografsko pripoved je ustrezno
umestiti v kontekst širšega pojava vladarskih mučencev, ki so jih zaradi političnih interesov
umorili kristjani sami in ki je bil razširjen v novo pokristjanjenih deželah na severnem
in vzhodnem obrobju Evrope v obdobju med 10. in 12. stoletjem. Tovrstne svetniške osebnosti se med drugim odražajo v primeru Borisa in Gleba iz Kijevske Rusije (na vzhodnem obrobju) ter Magnusa Erlendssona z Orkneyjskih otokov (na severnem obrobju). Primer
stanovitnosti Jovana Vladimirja v ljubezni »do konca« zadeva njegovo nedolžno smrt, ki jo
je naročil njegov bratranec in bolgarski car Ivan Vladislav. Življenje in mučeništvo Jovana
Vladimirja, kakor ga prikazuje šestintrideseto poglavje Kronike duhovnika iz Duklje, temelji
na novozaveznem motivu Dobrega pastirja, s čimer kaže na zgled krepostnega vladarja,
ki skozi posnemanje Kristusa daruje življenje za svoje ljudstvo.
|