Magistrsko delo obravnava mnoštvo prepletov, ki ustvarjajo lokalne načine vedenja in znanja na planini Grohot na Solčavskem, v Sloveniji. Le ta, je oblikovana in ohranjana skozi prakse kmetov, ki jih na imenovani planini prakticirajo kmetje tekom sezonske paše goveda. Načini vedenja in znanja, ki se porajajo na planini Grohot so pogojeni z nizom okrilij. Naloga se osredinja na tri, med seboj prepletena okrilja. Prvo je politično in družbeno-zgodovinsko okrilje, ki obdaja obravnavano skupnost. Drugo okrilje predstavlja sorodstvo in ožja družina, ki nudi in zagotavlja materialno okolje in sredstva ter nematerialna znanja, potrebna za sezonsko pašo. Tretje pa je družbeno in geofizično okolje Grohota kot tudi Solčavskega, ki zajema praktično znanje in generira proces učenja. Načini poznavanja Grohota temeljijo na lokalnem in krajevno specifičnem znanju, ki je nenehno pogojeno in sooblikovano v kontekstu širšega družbenega, političnega in ekonomskega okrilja. Medsebojni preplet posameznih okrilij nenehno poustvarja lokalne načine vedenja in znanja, ki poudarjajo poglobljeno, izkustveno učenje, ključno za ohranitev in trajnost lokalne transhumance, kmetov kot tudi samega Grohota.
|