Večnivojska ustavna struktura EU opredeljuje tudi pristop k varstvu temeljnih pravic. Te so namreč zaščitene v državah članicah, v EU in na mednarodni ravni. Ker je za EU značilna imanentna raznolikost, ki se izraža tudi na ustavni ravni, se raven varstva temeljnih pravic med posameznimi nivoji lahko razlikuje. V primerih nasprotujočih standardov varstva temeljnih pravic odločitev o izbiri ustreznega standarda v posameznem primeru predstavlja svojevrsten ustavnopravni izziv.
Ta disertacija naslavlja ustreznost uvedbe enotnega standarda varstva temeljnih pravic v EU. To bi pomenilo, da se ukrepi držav članic, ki spadajo na področje uporabe prava EU, presojajo glede na standarde Listine temeljnih pravic EU tudi v primeru, ko nacionalna ustava zagotavlja višjo raven varstva temeljnih pravic. Ta pristop je utemeljen na načelih primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU.
Problem nasprotujočih standardov varstva temeljnih pravic disertacija obravnava z vidika dveh teoretičnih pristopov: diferenciacije v pravu EU in asimetričnega federalizma. Diferenciacija je trajna značilnost prava EU in je prisotna na vseh področjih prava EU. Ta naloga razlike v varstvu temeljnih pravic v EU umešča v obstoječi teoretični okvir diferenciacije. To omogoča oceno o uporabljivosti koncepta diferenciacije na področju varstva temeljnih pravic. Pristop, ki je bolj naklonjen prilagajanju raznolikosti temeljnih pravic prek diferenciacije, podpira tudi analiza z vidika asimetričnega federalizma, zlasti asimetrij na področju temeljnih pravic v (kvazi)federalnih sistemih. Analiza kaže, da ima lahko sprejetje asimetrij pozitivne učinke na legitimnost in stabilnost večnivojskih sistemov ter preprečuje nastanek ustavnopravnih sporov.
V skladu s tem disertacija ponuja različne možnosti za uporabo diferenciacije pri varstvu temeljnih pravic v EU. Ponuja tudi razlago Člena 4(2) PEU ter Člena 53 Listine temeljnih pravic EU, na podlagi katerih bi lahko delovala kot prerezna mehanizma za diferenciacijo v pravu EU.
|