Uporaba rastlin je med ljudmi prisotna že do nekdaj. Priprava hrane, čajev, lajšanje in zdravljenje različnih bolezni ter vedno večja uporaba v kozmetiki so pripomogli k večjemu zanimanju za raziskovanje rastlin, ki povzročajo različne reakcije na koži. Le te se lahko pokažejo kot iritantni in alergijski kontaktni dermatitis, kontaktna urtikarija ter fitofotodermatitis. Prevalenca iritantnega kontaktnega dermatitisa je največja, saj lahko prizadene vsakogar. Alergijski kontaktni dermatitis pa prevladuje pri alergijskih kožnih spremembah občutljivih posameznikov. Na iritantni kontaktni dermatitis, poleg ostrih listov, bodic in trnjev, ki povzročajo mehansko draženje, vplivajo tudi kemične snovi, kot so izotiocianati, diterpenski estri, protoanemonin, kalcijev oksalat ter alkaloidi. Fitofotodermatitis se pojavi ob izpostavitvi kože rastlinskim delom, ki vsebujejo furokumarine ter sončni svetlobi. Kontaktna urtikarija se lahko pojavi pri vsakem posamezniku. Znan vzrok izpuščajev so koprive iz družine Urticaceae. Namen magistrske naloge je, da s pregledom različnih virov, najdenih v podatkovnih bazah PubMed ter Scopus, naredimo sistematičen pregled rastlin, ki povzročajo alergijski kontaktni dermatitis. Poleg samih rastlin nas bo zanimalo, kateri alergeni naj bi povzročali občutljivost. Poskušali bomo ugotoviti, katere skupine ljudi so najbolj izpostavljene tveganju ter kakšen način stika z rastlino je najbolj škodljiv.
Pri delu smo se najprej osredotočili na iskanje splošnih informacij o družinah rastlin, ki se v literaturi najpogosteje pojavljajo kot alergene. Ko smo dobili to informacijo, smo se usmerili na posamezne rastline. Zanimivo je, da za nekatere družine, ki naj bi vsebovale alergene, nismo našli nobenega posebej omenjenega predstavnika. Nekatere rastline pa so bolj raziskane. To se predstavnice družine Compositae/Asteraceae (nebinovke). Rastline same po sebi ne povzročajo večjih težav, vendar pa zaradi čedalje večje uporabe v domačih zdravilnih pripravkih ter prisotnosti v naravni kozmetiki naraščajo tudi alergije, ki prizadenejo predvsem občutljive posameznike. Za lažje prepoznavanje alergij ter predvidevanje navzkrižnih reakcij med posameznimi rastlinami je potrebno poznati alergene. Glavne skupine, ki povzročajo alergijski kontaktni
dermatitis, so: α-metilen-γ-butirolaktoni, kinoni, derivati fenola, terpeni ter disulfidi, izotiocianati in derivati poliacetilena. Pojavnost alergijskih reakcij je odvisna tudi od same koncentracije alergenov. Le ta v rastlini variira glede na letni čas ter geografsko lego. Nekatere rastline rastejo le na območjih iz katerih izvirajo, zato tudi dermatitis, ki ga povzročajo, ni znan povsod. Dobljeni rezultati kažejo, da se družina steraceae/Compositae (nebinovke) v literaturi največ omenja kot povzročiteljica alergijskega kontaktnega dermatitisa. Predstavlja rastline, ki se uporabljajo v prehrani, kot zelišča, dekorativne rastline ter v kozmetiki. To pa je verjetno tudi razlog za vse večje zanimanje pri raziskavah ter tudi več alergijskih reakcij. Med večkrat omenjenimi in raziskanimi rastlinami iz te družine so arnika, navadni rman, beli vratič, kamilica, ognjič, navadni regrat. Skupina alergenov, ki prevladuje, so seskviterpenski laktoni. Razlike v strukturi med njimi so majhne, vendar pa lahko povzročijo navzkrižne reakcije. Sledijo ji rastline družine Anacardiaceae (rujevke), ki rastejo predvsem na tropskih in subtropskih območjih. Te so znane povzročiteljice alergijskega kontaktnega dermatitisa v državah Severne in Južne Amerike, v Evropi pa so manj poznane. Večinoma so to predstavnice rodov Toxicodendron in Lithraea. Prevladujoči alergeni so iz skupine derivatov fenola. Nekatere rastline so zanimive za raziskave, ker jih uporabljamo v okrasne namene. Ena izmed takih je družina Primulaceae (jegličevke) s prevladujočim alergenom priminom, ki spada v skupino benzokinonov. Med alergeni prevladujejo seskviterpenski laktoni, ki jih, poleg družine Compositae (nebinovke), najdemo tudi v družinah Lamiaceae (ustnatnice), Jubulaceae (jetrenjaki), Liliaceae (lilijevke) ter Alstroemeriaceae (narcisovke). Sledijo jim derivati fenola, ki so pogosti v družinah Anacardiaceae (rujevke), Ginkgoaceae (ginkovke) ter Proteaceae (protejevke). Splošno velja, da so najranljivejši tisti, ki so pogosto ter dalj časa v stiku z rastlinami. Največ poročanj o kožnih reakcijah je po neposrednem stiku z rastlinami ter pri delavcih, zaposlenih v vrtnarski, cvetličarski ter prehrambni industriji. Poročanj o alergijah na kozmetiko je bilo najmanj. To je verjetno zato, ker te rastline ne vsebujejo visokih
koncentracij alergenov. Vendar pa čedalje večja uporaba naravne kozmetike, in s tem tudi povečan stik z alergeni, povzroča alergije pri bolj občutljivih posameznikih. Ko je pri pacientu sum na alergijo zaradi določene rastline, se na njem opravi testiranje. To poteka tako, da se pacienta najprej povpraša po morebitnih potovanjih, vrtnarjenju ali kakršnem koli stiku z rastlinami, saj se na ta način lahko predvidi, katera rastlina bi lahko bila vzrok, ter če je reakcija posledica prvega stika, daljše izpostavljenosti ali pa navzkrižnih reakcij. Nato se naredijo testi z obliži, ki vsebujejo zmes seskviterpenskih laktonov; alantolaktone, kostunolide in dehidrokustuslaktone. Ker pa le ta zmes ne zazna vseh primerov, se za testiranje uporabljajo tudi pripravki izvlečkov rastlin iz družine Compositae (arnike, rmana, navadnega ter belega vratiča in nemške kamilice). Če je sum na alergijo iz določene rastline, se dodatno lahko testira tudi neposredno z rastlinskimi deli.
|
