Globalizacija predstavlja izziv evolucionističnim teorijam razvoja. V tem članku raziskujemo dve teoretični evolucionistični paradigmi: transformacijsko (spencerjevsko) in variacijsko (darwinovsko) ter njuni družbenoteoretski različici. V večini teorij o družbi se prepletajo različne evolucionistične paradigme. Prav tako je večina razvojnih politik razdvojenih med globalizmom, tj. nepovratno integracijo v globalni trg, in avtocentrizmom, nagnjenim k nadomeščanju uvoza z izvozom ter k politični avtoritarnosti. Alternative takšnim nasprotujočim si usmeritvam v smislu trajnostnega razvoja, ki bi bil sicer bolj primeren za večino držav, niso v celoti ali smiselno izvajane. V osnovi trajnostni razvoj predpostavlja kombinacijo dveh evolucionističnih paradigem. Avtor pojasnjuje koncept kulturno orientiranega trajnostnega razvoja. Še več, trdi, da je presečišče transformacijskih in variacijskih procesov, ki proizvaja mešane modalitete sodobnega razvoja, t. i. societalne "hibride", bolj primerno za spodobno preživetje kot pa globalizacija, ki je osnovana izključno na načelih svobodnega trga. Na koncu avtor ugotavlja, da bi bilo matriko "hibridov" socio-ekonomskega in sociokulturnega razvoja lažje upravljati z odgovorno svetovno vlado kakor pa s sredstvi sedanje laissez-faire politike, bližje darwinovski ali selekcionistični paradigmi evolucije, ki jo potiskajo naprej razvite države.
|