Članek analizira splošno značilnost nekoč izredno popularnega žanra pustolovskih videoiger, ki je doživel svoj vrhunec s serijo Monkey Island. Kljub številnim poskusom oživljanja tega žanra se je njegov čas nedvoumno iztekel. Razloge za to lahko iščemo v različnih razvojnih, ekonomskih in pojmovnih posebnostih, vendar je bila konec koncev njegova lastna struktura tista, ki ga je pokopala. Ta žanr je bil vse od svojega nastanka prežet z neodpravljivim protislovjem, zaradi česar ga lahko brez zadržkov uvrstimo ob bok psihoanalitični teoriji; stremel je hkrati po nečem preveč in premalo. Po eni strani so avanture namreč utemeljene na predpostavki, da so vse možnosti znotraj igre že vnaprej predvidene, tako da je igralec potreben samo zato, da prehodi že zarisano pot. Po drugi strani pa se je žanr razvil ravno skozi eksperimentiranje z igralnim mehanizmom, kjer kontingentna dejanja kazanja retroaktivno spodkopljejo nujnost omenjenih vnaprej pripravljenih delovanj.
|
