V postsocialistični Sloveniji opažamo pojav ožiljanja nekaterih tradicionalnih sramotilnih stališč o ateizmu. V pričujočem članku zato empirično preverjamo veljavnost nekaterih tozadevnih trditev, ki so jih izrekli nekateri vodilni predstavniki RKC: 1. da so ateisti nesrečni; 2. da ne razmišljajo o smislu življenja; 3. da so nemoralni; 4. da ne kažejo solidarnosti z družbenimi manjšinami. Na osnovi analize podatkov iz raziskav ISSP, EVS in WVS je mogoče reči, da nobena izmed teh trditev ni utemeljena. Še zlasti od takih predstav odstopajo "prepričani ateisti" oz. "naravni ateisti", saj izražajo nadpovprečno srečnost, nadpovprečno prepričanost v smiselnost življenja, povprečno moralno rigoroznost in podpovprečno socialno distanco do manjšin. Razlaga dobljenih rezultatov je postavljena v okvir primerjave etosa in vrednotnega habitusa katolicizma ter sekularnih ideologij, ki so zaznamovale Slovence.
|