Avtor v prispevku obravnava (de)sekularizacijske oz. (re)konfesionalizacijske procese v Evropi na prelomu tisočletja. Posebej prikaže potek teh procesov v vzhodno- in srednjeevropskih državah po sistemskih obratih. Pri tem se opre na teorijo o sekularizaciji, na Inglehartovo teorijo o postmodernizmu in njegovo operacionalizacijo, zgrajeno na dimenziji 'tradicionalno-sekularno, racionalno' in 'materialno-postmaterialno'. Analiza (povzeta in lastna) potrdi, da sekularizacija označuje prevladujoče stanje in trend v religijskem polju evropskih družb na prehodu v novo tisočletje. Pokaže na pomen družbenega konteksta (religijsko-kulturni izvor, stopnja ekonomske razvitosti, demokratična avtoritarna narava sistema, sistemski obrati, osamosvajanje in nastajanje novih držav) na potek sekularizacije oz. konfesionalizacije in še posebej na vpliv sistemskih obratov na spremembe v religijskem polju evropskih družb oz. držav. Najbolj sekularizirane so visoko razvite in demokratične (moderne) skandinavske družbe protestantskega religijsko-kulturnega izvora; za manj razvite, formalno demokratične postkomunistične države ortodoksnega religijsko-kulturnega izvora pa je značilno, da sistemski obrati v njih sprožajo religijske obrate: oživljanje etnično-religijske identitete in frontalno rekonfesionalizacijo.
|