Avtorica izhaja iz dejstva, da okvir in vsebino menjalnih odnosov šole z njenimi številnimi javnostmi v precejšnji meri določajo značilnosti družbenih institucij, predvsem pa: tradicionalnost, normativiranost in varovanost družbenih vlog. Ugotavlja, da je za menjalni odnos šole z njenimi javnostmi značilna nerecipročnost in nesimetričnost, kar pomeni, da uporabnikom in kupcem edukativnih storitev javnih šol v večini primerov ni zagotovljen partnerski položaj. To dokazuje z dejstvom, da učitelji v šolah razpolagajo s številnimi viri moči ter možnostmi za njihovo aktiviranje, med katerimi je najbolj izrazita vloga ocenjevalca. Prepričane v primernost in apriorno koristnost tistega, kar ponujajo, šole ne vzpostavljajo partnerskega odnosa s svojimi uporabniki, kupci in ostalimi javnostmi. Garancijo za doseganje recipročnosti, simetrije in enakomerno razporejene moči v menjalnem odnosu šole z njenimi deležniki avtorica vidi v uvajanju marketinške filozofije. Uvajanje marketinškega odnosa, ki se odraža skozi filozofijo kulture dialoga, reciprocitete in simetrije v odnosih, je pogoj, da šola resnično zadovolji zelo različne in včasih nasprotne potrebe svojih deležnikov ter na ta način uresniči svoje poslanstvo.
|