Avtor v tem članku pokaže, kako je esteticizem kot umetniška praksa in kot akademska teorija navzlic drugačnim trditvam povezan z socialno - zgodovinsko in politično stvarnostjo. Na osnovi zgoščene analize izbranih ključnih trenutkov v slovenski kulturi po drugi svetovni vojni avtor zavrne esteticizem do mere, do katere je razumljen kot slonokoščeni stolp tekstualnosti. V luči razmisleka o dveh pesniških knjigah sodobnih slovenskih pesnikov, katerih ugled izhaja iz odličnega obvladovanja forme in stila, vendar pa sta navzlic temu vsebinsko odgovorila na izziv, ki ga predstavlja vojna ob razpadu Jugoslavije, avtor sugerira, da je mogoče ohraniti dialektiko estetskega in političnega, pri tem pa ne kompromitirati umetniških standardov.
|
