Novejši pristopi v metodologiji raziskovanja javnega mnenja polemizirajo z idejo o brezhibno obveščenem respondentu z jasnimi in prepoznavnimi preferencami. Rezultati empiričnih preverjanj kažejo, da respondenti niz modalitet (odgovorov) obravnavajo v polju t.i. omejene racionalnosti. To seveda ne pomeni, da respondenti izbirajo odgovore (modalitete) po naključju, temveč da poskušajo zmanjšati kognitivni napor na način poenostavitve procesov odločanja. Pri tem si moramo postaviti vprašanje,kakšne so konsekvence te ugotovitve za teorijo anketiranja, kakor tudi vprašanje o vzrokih za nastanek značilnih učinkov odgovarjanja na anketna vprašanja. Teorija anketiranja loči dva pomembna niza učinkov odgovarjanja na anketna vprašanja: težnjo k strinjanju in težnjo k izražanju socialno želenih odgovorov. Čeprav metodološka literatura pogosto učinkov družbene želenosti odgovorov in težnje k soglašanju ne ločuje eksplicitno, je ločena obravnava obeh fenomenov, ki ju sicer vključujemo v niz kontekstualnih dejavnikov, smiselna. Odločitev za ločeno obravnavo utemeljujemo z vzroki, ki botrujejo nastanku učinkov težnje k soglašanju in družbene želenosti odgovorov. Če so vzroki za nastanek težnje k soglašanju fenotipske osebnostne značilnosti respondentov, pa vzroke za nastanek učinkov družbene želenosti iščemo tako v osebnostnih lastnostih respondentov kot v značilnostih anketnega intervjuja nasploh.
|