Članek obravnava izgovorjeno besedo, z njenim pomenom in vlogo v medosebni komunikaciji. V uvodnem delu je izpostavljen problem sodobne družbe, ki v vsesplošnem hitenju pozablja na sočloveka, pri tem pa se ne zaveda, da je govor najplemenitejše sredstvo in pot do ljudi. V nadaljevanju prispevek obravnava posebnost odnosov v zdravstvu, kjer se vse prevečkrat postavlja vprašanje, na kakšnen način spregovori z bolnikom. Pri tem se najprej pojavi problem poslušanja in spraševanja. Nato so opisani primeri besed, ki lahko spodbujajo pozitivne ali negativne predstave. Prikazan je oktagonalni jezik, nejasno in zapleteno izražanje, v nasprotju z gramatično in sintaktično brezhibnostjo ter jasnostjo. Bistvo govora je prav v enkartnosti. Ko besedo enkrat izrežemo, je ne moremo več vzeti nazaj, četudi želimo izgovorjeno popraviti. Zato moramo dati besedi ponovno težo.
|
