Vse od začetka slovenskega narodnega preporoda so bili etnični odnosi med slovenskim narodom in sosednjimi narodi "kontaminirani" z etničnimi napetostmi. Tekmovanje za ekskluzivnim posedovanjem nekaterih temeljnih elementov narodne individualnosti (v prvi vrsti teritorija) je zaznamovalo medetnične odnose s poudarjeno noto disjunktivnih procesov. Brez učinkovite organizacije (ta je bila v razmišljanjih, povečini humanistične in kulturniškeinteligence, prepoznana v državi) so bili pripadniki "porajajočega se slovenskega naroda brez temeljne institucije, ki naj bi ščitila njihove narodnostne posebnosti. Temeljna hipoteza prispevka je, da smo verjetno šele na začetku izgradnje odnosa, ki ga sociologi imenujejo proces adaptacije in razvitega kulturnega pluralizma. Procesi kulturnega pluralizma so povezani s procesi razvitejše, popolnejše adaptacije. Gre za ohranjanje in razvijanje etničnih posebnosti, etnične identitete, kulture, ob zagotavljanju avtonomije kultur in tolerance do različnega. Procese kulturnega pluralizma štejemo med konjunktivne procese, ki pospešujejo participacijo in samoupravo etničnih skupin.
|