Celuloza je temeljni gradnik rastlinske celične stene in tako predstavlja najbogatejši rezervoar ogljikohidratov v naravi. Pridobivanje energije iz tega obilnega vira je omejeno z nejgovo odpornostjo proti razgradnji. Za hidrolizo celične stene je potrebno usklajeno delovanje celega spektra različnih encimov, vključujoč celulaze, himicelulaze, pektinaze, itd. Medtem, ko aerobni celulolitični mikroorganizmi slednje v velikih količinah sproščajo v okolje, so mnogi anaerobi razvili učinkovitejše sisteme razgradnje celične stene. Eden takšnih je proizvodnja ekstracelularnih multiencimskih kompleksov, imenovanih celulosomi. Ti so v splošnem sestavljeni iz najmanj ene strukturne beljakovine, imenovanje skafoldin, ki trdno veže cel spekter encimskih podenot, poleg tega pa ima običajno tudi pomembno vlogo pri pritrjanju kompleksa na substrat. Kljub temu, da je struktura celulosomov na prvi pogled univerzalna, so znane nekatere razlike med kompleksi različnih mikroorganizmov. V članku so zbrani dosedanji podatki o celulosomskih sistemih treh celulolitičnih klostridijev, predstavnika vampnih bakterij in anaerobnih gliv. Povzeti so tudi novejši dosežki genskega inženirstva v sestavljanju rekombinantnih celulosomov ter njihov biotehnološki potencial.
|
