Članek obravnava demokratizacijske procese v Vzhodni Evropi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja v luči specifike izraza in intenzivnosti umetniških praks. Hipotezo o soodvisnosti umetniških praks in revolucionarnih procesov utemeljuje s pregledom teorije revolucij in umetnostnozgodovinskih teorij in se do demokratizacijskih procesov v Vzhodni Evropi opredeli kot do revolucij. Ob natančni analizi družbene prisotnosti in sporočilnosti posameznih umetniških medijev se izpostavlja kot poseben problem zgolj navidezna homogenost vzhodnoevropskih socialističnih režimov, katere navideznost potrjuje tudi raznolikost umetniških praks, ki jih je mogoče povezati s specifiko demokratizacijskih procesov. Konsistenca iz polja soodvisnosti umetniških praks in revolucionarnih procesov, ki ji je mogoče slediti skozi vse revolucije v moderni zgodovini, je linearnost diskurza nekaterih umetniških medijev, ki znatno olajša pretok informacij, namenjenih legitimaciji revolucije. V zgodovini odnosa umetnost/družba so revolucije tiste, ki umetnosti omogočijo začasno premestitev z roba v središče družbe.
|
