| Note: | POVZETEK: V pričevanjskem opusu Borisa Pahorja je taboriščna tematika ena najpomembnejših. Tržaški pisatelj je po povratku iz taborišča prevzel moralno odgovornost preživelega. Za razliko od drugih eminentnih pričevalcev in pričevalk, ki so se iz nacističnih taborišč vrnili živi, se ni odločil za celovit in kronološko linearen opis svoje taboriščne izkušnje. Že v prvih črticah, ki jih je objavil leta 1948, je svojo pripoved pospremil s podobami koščenih teles, golih črepinj bres las, sestradanih in mučenih teles, ki se gnetejo pred vhodi v bloke in se branijo s koščenimi rokami pred udarci bikovk. Motivika telesa, ki je prisotna že v samih začetkih Pahorjevega avtobiografskega pisanja, močno izstopa vseh njegovih poznejših delih, ki obujajo spomin na taboriščne izkušnje. Za razliko od drugih eminentnih pričevalcev, ki so podobno kot on prestali ekstremno izkušnjo koncentracijskega taborišča, ni odvrnil pogleda od izmučenih teles in trupel. V Nekropoli (1967) se je brez oklevanja spustil v svet pogreznjenih in pogubljenih, med umrle in sežgane. O najzgodnejših telesnih izkušnjah, ki jih je imel kot deportiranec, je podrobneje spregovoril v Zatemnitvi (1975). O vstopnem obredu, s katerim so taboriščne oblasti odvzele vsakemu deportirancu poleg osebnega imetja, tudi ime in priimek, je Pahor sicer pisal že v Onkraj pekla so ljudje (1958), pa tudi v poznejših delih, v katerih je obudil svojo taboriščno izkušnjo. Pozornost, ki jo je
Pahor posvetil telesu, je sorodna tisti, ki ju telesu naklanjata Primo Levi in Imre Kertész, razlikuje pa se v razgrinjanju občutja, ki sledi ogolitvi telesa, v razlagi stanja, v katerem se je kot taboriščnik znašel gol, ko je njegovo telo postalo »nezavarovano jedro brez olupka«. Prikaz taboriščne ogolitve je pri njem tako dramatično konkreten, da sproži v bralcu grozo. Pahor je kot pričevalec neprizanesljiv še posebej, ko opisuje prevažanje suhih in poškropljenih teles, prekladanje trupel, promiskviteto med mrtvimi in pol živimi. V načinu podoživljanja bodisi taboriščne izkušnje skozi telo in spremembe, ki jih je ta vpisala v telo, bodisi razgalitve taboriščnih grozot v njihovi fizični esenci, je Pahorju še najbližji Shlomo Venezia, ki kot bivši pripadnik Sonderkommanda v Auschwitzu priča o prekladanju trupel iz plinskih celic v krematorijske peči. Kontrapunkt Pahorjeve naracije o ogolitvi in uničenju telesa je pripoved o telesnem oživljanju in prebujanju po povratku iz dežele smrti. Ženska ljubezen je tista, ki izzove v povratniku novo rast in voljo do življenja. Če bi se sklicevali samo na Pahorjevo taboriščno prozo, bi lahko trdili, da je pozornost, ki jo namenja telesu, povezana z njegovo izkušnjo bolničarja, ki je preživel lager v neposredni bližini bolnih teles in trupl. Toda če pod lupo postavimo celoten njegov opus, potem uvidimo, da je pričujočnost telesa v njegovi prozi močno prepojena z njegovim svetovnim nazorom in njegovim
vitalističnim odnosom do sveta, ki korenini v njegovi tržaškosti. |
|---|
