Prispevek prikazuje glavne značilnosti teodiceje Tomaža Akvinskega. Pri tem najprej izpostavlja nekatere težave pri vprašanju o zlu – ali celo poskuse povezovanja Boga z zlom –, ki so se pojavile v luči znanstvenih dosežkov – predvsem na področju evolucijske biologije. Kar je pri odgovarjanju na takšne izzive potrebno, je ustrezen pogled na božjo vzročnost, ki je analogičnega značaja in ne tvori le ene od številnih vzročnosti v svetu. Ustrezno razumevanje odnosa med Prvim in drugotnimi vzroki razpravo o Stvarnikovi odgovornosti za zlo na svetu osvetljuje na novo. Za Tomaža je božje delovanje osredotočeno na dobro kot celoto. Prav zato pojem integritete ali rectitudo, prisotne že v raju, dobro pojasnjuje prigodno (naključno) – in ne namerno – prisotnost zla v svetu. Na tej podlagi prispevek pojasnjuje božji način odzivanja na zlo, kot ga interpretira Tomaž, kar pomeni zmago nad zlom z večjim dobrim; paradigma tega načina je (Kristusovo) učlovečenje. Za kristjana je to zgled, kako lahko človek premaga zlo z okrepitvijo dobrega in vztrajanjem v njem ob sodelovanju z milostjo.
|