V Svetem pismu in nasploh v različnih verstvih se vonj pojavlja v povezavi z obrednimi vonjavami, darovanjem Bogu, predanostjo Bogu, telesnim vonjem maziljencev in kot zaščitno sredstvo pri obrednem pokajevanju prostorov. V verskih besedilih so božanstva opisana tudi kot prijetno dišeča. Kadila, ki pri gorenju proizvajajo in širijo prijetno dišeč dim ter se uporabljajo pri verskih obredih, lahko glede na izvor pridelave razdelimo na tista rastlinskega izvora (kadilo, mira) in živalskega izvora (ambra). Kadilo in mira sta dišavi, ki ju Sveto pismo največkrat omenja, a so ju zaradi prijetnega vonja in razkužilnega učinka uporabljali tudi v kozmetiki in medicini. Ambra v Svetem pismu ni omenjena, vendar je o njeni občasni obredni uporabi v krščanstvu mogoče razbrati iz drugih virov. Poleg kadila Sveto pismo omenja tudi druge dišavne snovi, predvsem rastlinskega izvora (galbanum, mastiks, kasija, cimet, aloja, cipresa, pravi kolmež, žafran), različne rastlinske mešanice (narda, balzam) in mineralne dišave. Nasprotno pa sveta besedila omenjajo tudi smrad, ki je vedno povezan z nečistostjo in nemoralnostjo. Avtorica v članku prikaže binarnost vonjav glede na njihovo funkcijo na primerih iz Svetega pisma
|