Obstoj polifonih oblik v liturgični glasbi Rimskokatoliške in Pravoslavne cerkve je tesno povezan s področjem ekumenskega dialoga. Pojav polifonične glasbe v liturgiji v devetnajstem in dvajsetem stoletju je bil namenjen ohranjanju edinstvene identitete narodov in Cerkve v danem kulturnem kontekstu. Avtorja uporabljata primerjalno analizo gradiva, zbranega tako s teološkega kot muzikološkega področja. Na primeru cerkvene polifonije avtorja trdita, da je ekumenski dialog povezan tudi z vprašanjem glasbe v liturgiji in posledično z vsakdanjim življenjem.
|