Članek se posveča verskemu in kulturnemu ozadju dvoumnega sprejemanja florentinskega koncila (1437–1439) med takratno vzhodnoslovansko (starorusko) cerkveno in politično elito, ki je bilo obarvano z (ne)zaupanjem do Zahodu naklonjenega stališča poznega Bizanca in do zedinjenja krščanskega sveta pod papeževim vodstvom. Avtor članka poudarja vzpostavitev dveh ločenih (pravoslavnih) cerkvenih in kulturnih središč, to je Kijeva in Moskve, kot glavno dolgoročno posledico koncila na ozemlju vzhodne Evrope. Tu so posebej pozorno obravnavani kijevski metropolit Izidor in dve pripovedni besedili iz sredine 15. stoletja, ki zadevajo dogodke med in po koncilu. Prvo besedilo je polemični spis Izidorjev zbor, katerega avtor je duhovnik Simeon iz Suzdalja, drugo pa je anonimni potopis Potovanje v Firence. Prvo opredeljuje ,protilatinska‘ polemična ost, ki je odločilno vplivala na kasnejše vzhodnoslovansko, zlasti moskovsko, (ne)sprejemanje uniatskega pojava. Po drugi strani Potovanje z odsotnostjo teološkega problematiziranja koncilskih odlokov predstavlja prvi vzhodnoslovanski potopis, ki prinaša oris družbenih in kulturnih značilnosti srednje in južne Evrope.
|