Ta disertacija raziskuje pojme izpostavljenih točk in (izpostavljenih) lic matrično konveksnih množic. Matrično izpostavljene točke v končnih dimenzijah je leta 2019 prvič definiral Kriel, v disertaciji pa je ta pojem razširjen na matrično konveksne množice v neskončno-razsežnih vektorskih prostorih. Obravnavana je korespondenca med matrično izpostavljenimi točkami in matrično ekstremnimi točkami: matrično ekstremna točka je običajna izpostavljena točka natanko tedaj, ko je matrično izpostavljena. Ta povezava vodi do rezultata tipa Krein-Milman za matrično izpostavljene točke, ki sta ga v teoriji klasične konveksnosti dokazala Straszewicz in Klee: kompaktna matrično konveksna množica je zaprta matrično konveksna ogrinjača svojih matrično izpostavljenih točk. S podobnimi tehnikami je dokazan še močnejši rezultat, namreč da so matrično izpostavljene točke goste v matrično ekstremnih točkah. V drugem delu disertacije je uvedenih več pojmov tako enonivojnih kot večnivojnih matričnih lic in matrično izpostavljenih lic, ki razširjajo pojma matrično ekstremne točke oziroma matrično izpostavljene točke. Njihove lastnosti so podobne lastnostim običajnih (izpostavljenih) lic, na primer, dokazano je, da so $C^\ast$-ekstremne (matrično ekstremne) točke matričnega lica (večnivojnega matričnega lica) matrično konveksne množice $K$ matrično ekstremne v $K$. Tako kot pri ekstremnih točkah je vsako enonivojno matrično lice izpostavljeno natanko tedaj, ko je matrično izpostavljeno lice. Iz tega sledi, da je vsako matrično lice prostega spektraedra na fiksnem nivoju matrično izpostavljeno. Po drugi strani pa večnivojna matrična lica privedejo do nekomutativnega ekvivalenta klasične teorije, ki povezuje (arhimedska) lica kompaktnih konveksnih množic in arhimedske ureditvene ideale pripadajočih funkcijskih sistemov. Zadnji del disertacije preučuje več posplošitev (matrične) konveksnosti, kot sta na primer parcialna konveksnost ali bikonveksnost. Te posplošene oblike konveksnosti so združene v izraz $\Gamma$-konveksnost. Pri tem je $\Gamma$ terica simetričnih prostih polinomov, ki določajo geometrijo $\Gamma$-konveksne množice. Uvedeni so pojmi $\Gamma$-operatorskih sistemov in unitalnih Γ-povsem pozitivnih preslikav, vzpostavljena je kategorična dualnost tipa Webster-Winkler med $\Gamma$-operatorskimi sistemi in $\Gamma$-konveksnimi množicami. V nadaljevanju je predstavljen pojem ekstremnih točk $\Gamma$-konveksnih množic, in sicer na tak način, da razširja koncept proste ekstremne točke. Da bi zagotovili obstoj takih točk, so matrično (pa tudi $\Gamma$-) konveksne množice razširjene tako, da vključujejo operatorski nivo. Obstoj prostih ekstremnih točk operatorsko konveksne ogrinjače $\Gamma(K)$ nato zagotavlja obstoj tako imenovanih $\Gamma$-ekstremnih točk operatorsko $\Gamma$-konveksne množice $K$. Ta rezultat je ključen za dokaz Krein-Milman izreka za $\Gamma$-konveksne množice. Nazadnje je na podlagi rezultatov Heltona, Klepa in McCullougha podana konstrukcija aproksimacijske sheme za $\Gamma$-konveksno ogrinjačo matrične domene pozitivnosti simetričnega prostega polinoma $p$. Aproksimacija je sestavljena iz padajoče družine $\Gamma$-analogov prostih spektraedrov in ob blagih predpostavkah zajame $\Gamma$-konveksno ogrinjačo matrične domene pozitivnosti $p$.
|