Problemski okvir prispevka je arhitekturna podoba judovskega prenosnega svetišča. Prepričanje, da je sveti šotor kot božje delo popolna umetnina, vodi k iskanju izhodišč za spoznavanje edinstvenosti njegove globinske strukture. V raziskavi sta vzpostavljeni dve: prvo je priprava verodostojne arhitekturne sheme judovskega prenosnega svetišča kot podlage za kompozicijske analize. Drugo pa narekuje ugotavljanje morebitne navzočnosti kompozicijskega inštrumentarija, ki se kaže predvsem v uporabi proporcij. V obravnavanih besedilih se razkrije presentljivo bogastvo navzočnosti domala celotnega nabora harmoničnih proporcij. Njihovi številnost in sorodnost razblinjata sum o naključni navzočnosti v podkožju arhitekturne podobe prenosnega svetišča. Prej kažeta na zavidljivo stavbarsko znanje duhovniške elite in skrb, kako to znanje obvarovati pred neposvečenimi.
|