Članek obravnava različna korita, ki se uporabljajo za merjenje pretoka pri toku s prosto gladino, podaja vpogled v zasnovo meritev in izračuna pretoka, obravnava natančnost in dopustno stopnjo potopljenosti, ter prednosti in omejitve pri uporabi posameznih korit. Obravnavana so Parshallova korita, korita Montana, korita Cutthroat, H-korita, trapezna korita, Replogle-Bos-Clemmensova (RBC) korita, Palmer-Bowlusova korita in korita s sredinsko oviro (CBF). Če delujejo korita v ustreznih pogojih, lahko merijo pretok z natančnostjo do ±10 %. Korita RBC so najbolj natančna (±2 %). Večina korit ima sposobnost samočiščenja pri tokovih z veliko sedimenti, razen Palmer-Bowlusovih korit in korit CBF. Najmanjšo dovoljeno potopljenost imajo H-korita (25 do 30 %), največjo dovoljeno potopljenost (do 90 %) pa korita RBC in Palmer-Bowlusova korita. Ugotovljeno je, da je treba korita CBF in Palmer-Bowlusova korita spremeniti, če naj bi ta imela samočistilno sposobnost. Za Palmer-Bowlusova korita in korita RBC pa je treba raziskati in objaviti način določanja pretoka v pogojih potopljenosti. Pregledana korita so učinkovita z minimalno izgubo energije. Prikazan je tudi pregled zahtev za pravilno izbiro korita glede na terenske razmere in posebne zahteve ob vgradnji korit.
|