Med vsemi ustvarjenimi bitji na svetu je človek najbolj skrivnostno bitje. Samega
sebe se zaveda in hkrati samemu sebi ostaja skrivnost, ki ji ne more nikoli priti do dna.
Ob iskanju resnice o sebi se srečuje tako z breznom v sebi kot z veličino in lepoto, ki je
odsev zunanje Lepote, večne Lepote, lepote Tistega, ki bivanje daje. Lepote Tistega, ki človeka
prikliče v bivanje in zariše v njegovo podobo poteze svoje Božanske biti. Odstiranje resnice
o Presežnem je toliko bolj zahtevno, kolikor bolj se človek zaveda omejenosti svojega uma,
a je možno, če človek čuti »deleženje« svojega uma na Božjem umu, ki odstiranje resnice
sploh omogoča. Orodje, ki človeku pri tem pomaga, je jezik, ki pa ima svoje meje in omejitve.
Filozofija in poezija izhajata iz istega izvora, to je čudenje nad bitjo, obe uporabljata isto
orodje, to je beseda oz. jezik, pa vendar se razhajata, kar se jasno izraža v misli nemškega
filozofa moderne dobe Heideggerja, ki pokaže, da filozofija svoje naloge ne more več ustrezno opravljati, na pomoč pri odstiranju in izrekanju resničnosti pa ji lahko priskoči poezija.
V odstiranju in poskusu izrekanja resničnosti so tako filozofi kot pesniki pred enakim izzivom, enako zahtevno nalogo, ki pa jo »rešujejo« vsak na svoj specifični način. Na način
pristopa izvrševanja poslanstva tako filozofa kot pesnika vplivajo čas, družbenopolitična
situacija oz. širši družbeni kontekst in tudi osebne okoliščine, osebna življenjska zgodba.
Poznavanje osebne življenjske zgodbe filozofa ali pesnika omogoča lažji vpogled v razumevanje ustvarjalne pesniške dejavnosti ali razvoja filozofske misli.
V prvem delu razprave orišemo nekatere zanimivosti iz bogatega ustvarjalnega življenja
Zdenke Serajnik, predvsem v vlogi prevajalke in pedagoginje. V drugem delu prispevka
predstavimo tematiko nekaterih njenih sonetov in pokažemo, kako v njih razkriva svoja
hrepeneča iskanja in išče odgovore na eksistencialna vprašanja. Odstiranje resnice o smislu
in lepoti bivanja vodi Serajnikovo do odstiranja večne lepote, lepote, ki presega vso tukajšnjost
in jo osmišlja, do presežne Lepote, ki jo Serajnikova najde v odnosu s Presežnim, v odnosu
z Bogom. To je tudi njen raison d΄être, to je temelj in izvor njenega iskanja in pesniškega
ustvarjanja, delovanja in življenja.
|