izpis_h1_title_alt

Proceduralno učenje začetnega desetprstnega slepega tipkanja pri učencih z disleksijo in vrstnikih brez disleksije : doktorska disertacija
ID Košir, Janja (Avtor), ID Košak Babuder, Milena (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Podlesek, Anja (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (16,08 MB)
MD5: 3A3B698E3999BB2ABC201DC5C9E30CA4

Izvleček
Raziskave kažejo, da je pisanje z roko in pisanje na računalniško tipkovnico (tipkanje) pri učencih z disleksijo v različnih nalogah pisanja manj tekoče kot pri učencih brez disleksije. Vzroki za to so lahko različni, npr. težave učencev z disleksijo pri črkovanju, manjša kapaciteta delovnega spomina, počasnejša obdelava informacij. Ena izmed teorij pojasnjevanja disleksije navaja tudi dokaze, da imajo ti učenci težave s proceduralnim učenjem različnih, tako jezikovnih kot tudi motoričnih spretnosti. Učencem z disleksijo se v izobraževanju zaradi prisotnosti primanjkljajev na področju branja in pisanja omogoča kot eno izmed prilagoditev tudi uporaba računalnika za pisanje. Ob tem se jim pogosto svetuje tudi učenje tehnike desetprstnega slepega tipkanja. Nekatere raziskave kažejo, da imajo posamezniki, katerih težave pri zapisovanju z roko temeljijo na jezikovnih primanjkljajih (npr. težave s črkovanjem), lahko težave tudi pri zapisovanju s tipkanjem. V tujini kot tudi v slovenskem prostoru je pomanjkanje raziskav, ki bi zagotavljale temeljne informacije o značilnostih procesa učenja desetprstnega slepega tipkanja pri učencih z disleksijo. V našo raziskavo so bili vključeni učenci 7. in 8. razreda osnovne šole, 21 učencev z disleksijo in 21 učencev brez disleksije. Cilji naše raziskave so bili: v nalogah prepisa oceniti in med skupinama primerjati tekočnost že usvojenega zapisovanja, tj. pisanja z roko in lastnega sloga tipkanja, oceniti in primerjati tekočnost tipkanja v procesu začetnega učenja desetprstnega slepega tipkanja ter oblikovati, preizkusiti in ovrednotiti uporabo metodologije dvojne naloge pri ocenjevanju postopne avtomatizacije desetprstnega slepega tipkanja. Ugotovili smo, da je zapisovanje učencev z disleksijo v obeh načinih zapisovanja, tj. pisanje z roko in lastni slog tipkanja, manj tekoče. Učenci z disleksijo so na vseh stopnjah učenja desetprstnega slepega tipkanja dosegali nižje rezultate tako na ravni trenda, tj. hitrosti učenja tipkanja, kot dosežene tekočnosti tipkanja. Na podlagi rezultatov ocene merske ustreznosti dvojne naloge, namenjene sklepanju o avtomatizaciji slepega tipkanja, lahko sklepamo, da naloga omogoča ovrednotenje napredovanja v učenju desetprstnega slepega tipkanja v smeri avtomatizacije tipkanja. Zaznana interferenca v hkratnem izvajanju primarne naloge tipkanja in sekundarne slušno-verbalne naloge je bila nižja pri učencih brez disleksije. Glede na rezultate uporabe dvojne naloge je bilo moč sklepati, da so učenci brez disleksije lažje izvajali dvojno nalogo, na podlagi česar ocenjujemo, da so bolje napredovali v smeri avtomatizacije desetprstnega slepega tipkanja. Učinkovitost izvajanja sekundarne slušno-verbalne naloge pri učencih z disleksijo je bila primerljiva z izvajanjem pri učencih brez disleksije, zato ocenjujemo, da je naloga primerna za uporabo. Ob tem majhne velikosti učinka za razlike med skupinama nakazujejo, da bi bilo sekundarno nalogo dobro dodatno preizkusiti in po potrebi spremeniti – nekoliko olajšati. Na osnovi rezultatov zaključujemo, da za učence z disleksijo zapisovanje s tipkanjem v časovno omejenih nalogah prepisovanja besedil ni samoumevno učinkovitejša rešitev. Učenci z disleksijo bodo za usvajanje tehnike desetprstnega slepega tipkanja morda potrebovali nekoliko več časa in prilagojen proces, cilje učenja ali celo alternativen način digitalnega zapisovanja, kot je npr. narek besedila s pomočjo računalniških orodij za pretvorbo govora v besedilo. Metodologija dvojne naloge za spremljanje postopne avtomatizacije učenja desetprstnega slepega tipkanja se je izkazala za uporabno, vendar bi bilo za njeno uporabo treba dodatno ovrednotiti sekundarno nalogo kot tudi celoten postopek uporabe dvojne naloge na večjem vzorcu učencev ter na več stopnjah učenja desetprstnega slepega tipkanja. Navedeni prispevki doktorskega dela lahko v procesu nudenja podpore in pomoči učencem z disleksijo prispevajo k tehtnejšim odločitvam o uporabi tipkanja za zapisovanje in k načrtovanju podpore pri učenju tehnike desetprstnega slepega tipkanja.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:zapisovanje, pisanje z roko, tipkanje, desetprstno slepo tipkanje, proceduralno učenje, avtomatizacija, učenci z disleksijo
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:PEF - Pedagoška fakulteta
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:J. Košir
Leto izida:2024
Št. strani:XIV, 303 str.
PID:20.500.12556/RUL-162863 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:376(043.2)
COBISS.SI-ID:209550851 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:28.09.2024
Število ogledov:133
Število prenosov:35
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Procedural learning of initial touch typing in students with dyslexia and their peers without dyslexia
Izvleček:
Studies show that students with dyslexia exhibit less fluent handwriting and typing in various writing tasks. The reasons for this can be manifold, e.g. their spelling difficulties, a lower working memory capacity, slower processing of information. One of the causative theories of dyslexia also cites evidence that these learners have difficulties with procedural learning of various skills, language and motor skills. One of the common academic adjustments is to allow students with dyslexia to use computers for writing in school to help them compensate for their difficulties in reading and writing. They are also advised to learn the technique of ten-finger touch-typing. Research suggests that individuals whose handwriting is less fluent due to language deficits (e.g. dyslexia) also have difficulty typing fluently. There is a lack of research that would provide basic information about the characteristics of procedural learning of touch-typing in students with dyslexia. Our study involved 12-13-year-old students in grades 7 and 8 of primary school in Slovenia, 21 students with dyslexia and 21 students without dyslexia. The aims of our study were: to assess and compare students' handwriting fluency and personal typing style fluency in a text copying task; to assess and compare the learning of touch-typing; and to test whether the use of a dual-task methodology can contribute to the assessment of the gradual automatization of the learning of touch-typing. We found that students with dyslexia showed lower typing fluency in both types of transcription. Their learning trend and achieved typing fluency in learning touch-typing is lower than that of their peers. The results of the assessment of the appropriateness of a dual task, designed to draw inferences about the automation of touch-typing, indicate that the task enables the assessment of progress in learning touch-typing towards the automation of typing. The results of the dual task assessment indicate that typically developing peers perform better on the dual task, suggesting that they are making better progress toward typing automation. It is important to note that we found some small effect sizes for the differences between the two groups of students on the secondary task, suggesting that the secondary task could benefit from further testing and possibly a modification — a small facilitation. The original research findings of this study are as follows. For students with dyslexia, typing is not per se a more efficient solution to timed text transcription tasks than handwriting. It is possible that dyslexic students may need more time to learn the technique of typing and may benefit from an adapted procedure, learning objectives, or even an alternative digital method of transcription such as the use of computerized speech-to-text tools. The evaluation of the dual task to assess the gradual automation of learning touch-typing indicates its potential usefulness. Nevertheless, further evaluation of the secondary task and the whole process of using the dual-task method with a larger sample of learners and at all stages of learning touch-typing would be necessary for further use. These contributions may help to make more informed decisions when it comes to supporting students with dyslexia to use typing for writing and to learn ten-finger touch-typing.

Ključne besede:transcription, handwriting, typing, touch-typing, procedural learning, automatization, students with dyslexia

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj