Mladi se v svojem političnem delovanju odmikajo od institucionalnih in predstavniških oblik ter se vedno bolj usmerjajo alternativne politične prakse. Takšno usmeritev mladih so na deklarativni ravni prepoznale tudi politične institucije in politični predstavniki. V članku obravnavamo, kako se v institucionaliziranih mehanizmih za politično participacijo mladih v EU in Sloveniji naslavlja politično participacijo mladih. Prek foucaultovskega teoretsko-metodološkega aparata analitike oblasti pokažemo, da se je politična participacija med evropskimi integracijskimi procesi začela s študentskimi protesti leta 1968 in se v procesih institucionalizacije prek različnih praktičnih vidikov delovanja oblasti otresla kritičnih in alternativnih glasov mladih. To se odraža tudi v sodobnih mehanizmih, mladinskem dialogu na ravni Evropske skupnosti in Sveta vlade za mladino Republike Slovenije, pri čemer je iz analize razprav razvidno, da se privilegira institucionalne in predstavniške oblike političnega delovanja, predvsem volitve, alternativna udejstvovanja mladih pa so skoraj popolnoma spregledana. Hkrati pa se v okvirih neoliberalne racionalnosti odgovor za (ne)participacijo prelaga na mlade in poskuša oblikovati identiteto aktivnih (ekonomskih) državljanov, ki bodo participirali na primeren način.
|