Češki knjižni jezik je norma brez stalne pogovorne ravni. Večina govorcev na Češkem uporablja pogovorni jezik (nekodiran koine), ki je zanje njihov naravni materni jezik. Podobno kot knjižne češčine ne moremo uporabljati kot nezaznamovano kodo v katerem koli govornem položaju, ima tudi pogovorna češčina svoje funkcijske omejitve. Ob tem, da se zavedamo potrebe po razvoju, se zavzemamo za večjo prepustnost knjižne norme. Havránek opozarja na dolg do raziskav češkega pogovornega jezika: jezikoslovci in zlasti učitelji morajo biti sposobni razločiti bistvo t. i. prehodnega področja (sive cone). Osnovno merilo komunikacijske sposobnosti govorca bi v tem primeru obsegalo (a) njegovo sposobnost razlikovanja med različnimi funkcijskimi vrednostmi posameznih sredstev na ravni jezika (langue) in (b) njegovo obvladanje funkcijske pestrosti sredstev na ravni "govora" (parole).
|
